Kekec štiri

»Pehta, ki je stala s hrbtom obrnjena proti ognju, je zrla v temo, kjer se je zarisovala temna linija gozda. Naenkrat je iz gozda stopila senca. In še ena in še ena. Otroci so se v strahu, skoraj grozi, stisnili skupaj, vendar je Kekec ponovno začutil, da niso v nevarnosti. Napeli so oči in bolj kot so se postave bližale svetlobi, jasneje so jih razločili. Res ni bilo razloga za strah. Bile so žene. Ženske. Najrazličnejše ženske, vendar vse priletne. Nobenega mladega dekleta ni bilo med njimi. Zgarane, izmučene ženske so nekatere nosile delo s seboj. Ena je v nečkah mesila kruh, druga je pletla, tretja je za seboj vlekla posodo z žehto. Prepoznali so prodajalko, ki jim je še to jutro prodala kruh. Hodile so mukoma, vlačile svoja izmučena telesa in svoje težke usode, z očmi, uprtimi v Pehto in v ogenj. Ustavile so se na robu svetlobe, stoječe na temni strani so se razporedile okoli ognja tako, da so tvorile popoln krog. Prijele so se za roke. Žuljava roka kmetice je prijela izmito roko perice, pastirica je dala roko pletilji, ta šivilji. Izpiti obrazi so se obrnili v ogenj. Enkrat, dvakrat so zamahnile z rokami ter nato skupaj z enim samim korakom ter vse naenkrat prestopile mejo teme in stopile v svetlobo ognja. Mojca je kriknila, Rožle je stopil korak nazaj, Kekcu je v grlu nastal debel cmok. Ženske so se v enem samem koraku spremenile do nerazpoznavnosti. Umazane sive cape so padle raz njih, bele lanene obleke, segajoče do tal, so se znašle na njih. Bile so še vedno iste ženske kot prej, a vendar druge. Nerazpoznavne, drugačne. Lasje so se zasvetili, dolgi svilnati lasje, umazanija in zgaranost sta izginili z njihovih lic, prej razbrazdane roke so krasili dolgi, lepi prsti. In Pehta? Edina ni imela bele lanene obleke. Krasila jo je pisana obleka, kot je pisan poletni travnik v polnem cvetu; dolga obleka, da se je kot vlečka vlekla za njo, ko je stopila tik do ognja in plosknila. Žene so spustile roko druga druge in ponovile plosk. Nato še enkrat in še enkrat. 'Vile,' je razburjena in ganjena rekla Mojca.« (str. 213-214)

Marko Radmilovič, ki ga poznamo po Zapisih iz močvirja na Valu 202, je napisal svoj drugi roman. V njem nastopajo vsi liki iz prvih treh Kekcev (in še mnogo drugih), a v precej drugačnem kontekstu, bolj zapletenem, napisano je bolj poglobljeno, bolj ekološko in tako, da se bere kot kriminalka. In sem in tja kot filozofski tekst. Kosabrin /pisan z a/ reče Kekcu: »Na začetku sveta je bila Enost. Bitja se nismo ločila. Živali, ljudje, rastline, celo kamni in prst in veter. Ni bilo narave in njenih delov. Bila je Enost. Razumeš?« (str. 141) Razumel bo, kdor prebere.