Iz tropskega raja v tuhinjsko vasico

Ko je Polona Berlec iz Tuhinjske doline leta 2012 odhajala na delo laiške misijonarke na Salomonove otoke, si ni predstavljala, kako močno bo to spremenilo njeno življenje. Profesorica kemije in biologije je do tedaj delala kot učiteljica v osnovni šoli, a je močno čutila, da potrebuje spremembo. Takrat je bila že nekaj let članica skupine za pripravo laiških misijonarjev, razmišljala je o tem, da bo odšla v tujino, a v Afriko – kjer se odvija večina tovrstnih aktivnosti – je ni vleklo. Ko pa je nekoč pater Drago Ocvirk prišel skupini predstavit Salomonove otoke, si je mislila: »Sem grem pa jaz!« Stara 35 let je nekaj mesecev kasneje dala odpoved v službi, spakirala kovčke in z enosmerno letalsko vozovnico odšla na razdrobljeno otočje v Oceaniji, vzhodno od Papuanske Nove Gvineje, ki šteje šest glavnih in več kot devetsto manjših otokov.

Odločitev je padla med epidemijo

Sprva je bilo namenjeno, da bo Polona kuhala slovenskim gradbincem, ki naj bi na otoke prišli zgradit lazaristični kulturno-izobraževalni center za mladino. »Potem se je pa zgodilo tako, da slovenski delavci niso prišli, medtem ko sem jaz kot njihova kuharica že bila tam. Namesto tega sem v semenišču v glavnem mestu Honiara prevzela poučevanje primerjalnih religij za mlade, ki so se pripravljali, da postanejo duhovniki in nune, okoliške skupnosti pa sem poučevala osnov računalništva,« nam pripoveduje.

Med njenimi učenci na poti k duhovniškemu poklicu je bil tudi Jerard Majella, veliko sta delala skupaj in postala dobra prijatelja. Potem se je Jerard – pa ne zaradi Polone – odločil izstopiti iz semenišča, za kratek čas sta izgubila stik in ga ponovno vzpostavila, ko se je po osmih mesecih vrnil nazaj v glavno mesto. Takrat je njuno prijateljstvo preraslo v ljubezen, sčasoma v poroko in skupno življenje. Med epidemijo koronavirusa, ko nista mogla na obisk v Slovenijo, sta se odločila za selitev v njeno domovino. »Odšla sva zato, ker so moji starši že pokojni, Polona pa ima še žive. Deset let sva preživela v krogu moje družine in prav je, da izkoristiva tudi čas z njenimi najbližjimi,« obrazloži Jerald. Polona ob tem doda, da je družina na Salomonovih otokih še vedno velika vrednota, medtem ko se ji zdi, da se v Sloveniji to malo izgublja.

Pogreša več medsebojnega druženja

Avgusta bo minilo tri leta, odkar živita v Zg. Tuhinju. »Sedaj se končno tukaj zopet počutim doma. Tudi na Salomonovih otokih sem potrebovala tri leta, da sem začutila dom,« pravi Polona Berlec, ki je rahel kulturni šok doživela v obeh primerih. Ko je prišla na Salomonove otoke, ji je največ preglavic povzročalo izjemno vlažno tropsko podnebje. Na drugi strani je uživala v čudovitem morju, obilici svežega sadja in rib in predvsem v odprtosti ljudi, ki so izjemno družabni. Prav družabnost je tisto, kar v Sloveniji najbolj pogreša Jerard. »Ljudje se na Salomonovih otokih ob večerih dobijo zunaj in družijo, nikoli ni vsaka hiša zase. Tam tudi ne vprašaš, ali lahko prideš na obisk. Enostavno prideš in si vedno dobrodošel,« pripoveduje Jerard, ki prihaja iz od glavnega mesta izjemno oddaljenega otoka Samanago, kjer nimajo elektrike (le sončne panele), večino hrane si ulovijo v morju, lani pa so doživeli pravi preboj s prihodom signala in pametnih telefonov. Tako se sedaj lahko sliši in vidi s člani svoje velike družine, je namreč najmlajši med dvanajstimi otroki. Predlani jih je obiskal in upa, da mu bo to uspelo tudi letos.

Tudi Jerard je potreboval precej časa, da se je privadil življenju v Sloveniji. Obožuje pomlad in poletje, ko je vse zeleno, zelo rad ima gozd, takega do sedaj ni poznal. Na drugi strani sta mu jesen in zima še zelo tuji, čeprav se vsako leto bolje spopada z mrazom in suhim zrakom. Počasi se uči slovenščine, vendar se mu zdi zelo težka, sploh njeni številni dialekti. »Ko imam občutek, da že nekaj znam, pridem v kakšen kraj in zdi se mi, da govorijo drug jezik,« pravi in doda v slovenščini: »Takle mamo.« Med seboj komunicirata v pidžinu. To je jezik, ki se je razvil iz angleščine in pomešal z različnimi lokalnimi jeziki, ob poslušanju pa daje občutek popačene angleščine.

Planica, Bled in harmonika

Jerarda in Polono druži ljubezen do vrtnarjenja, to je njun najljubši skupni hobi, in ko smo ju aprila obiskali, sta že pridno urejala zelenjavni vrt. Vrtnarila sta tudi na otokih, le vrtnine so druge. Manioko, taro in sladki krompir so zamenjali korenček, krompir in čebula. Ribe pa je zamenjalo meso, ki ga imata sicer rada, a sta oba ob tej spremembi pridobila kar nekaj kilogramov. Ob tem Jerard pove tudi smešno anekdoto: »Na Salomonovih otokih so standardi lepote malo drugačni in suhi ljudje ne veljajo za tako privlačne. Ko je nekoč Polona pridobila malo teže, ji je neka domačinka rekla: 'O, sedaj si pa res lepa, ko si malo bolj debela.' Meni se je zdelo smešno, Poloni pa malo manj.«

Poleg vrtnarjenja Jeraldovo dušo polni glasba. Pa ne kar ena, pač pa narodnozabavna glasba s harmoniko v glavni vlogi. Glasbo, ples in druženje ima v krvi, zato ne izpusti nobene vaške veselice, zanimivi so mu kurenti in narodne noše, čudovit se mu zdi Bled, prav tako pa so mu zelo ljubi postali smučarski skoki. Ponosen je, da je letos v živo doživel svetovni rekord v Planici. V Tuhinjski dolini se počuti lepo sprejetega in varnega. Polona ob tem doda, da je velika večina ljudi odprta, še vedno pa se najdejo taki, ki imajo neprimerne komentarje. »Tukaj še nikoli nisem v živo srečal človeka, ki bi bil rasist. Zelo drugače pa je, ko kaj objavim na Tik Toku. Rasistični komentarji so se zgrnili na primer pod fotografijo, na kateri sem v Planici s slovensko zastavo v roki,« pove Jerald še o tisti manj lepi plati. Za konec ju vprašamo še, ali bosta ostala v Sloveniji, se bosta vrnila na Salomonove otoke? Nista še odločena, pravita, vsekakor pa sta odprta za različne možnosti, tudi za kakšno tretjo deželo. Kjer sta skupaj, sta doma in to je lahko kjerkoli.