Iz digitalnega v zavetje analognega

Pisati o poeziji v osrednjem gorenjskem časopisu ni kar tako. Na Gorenjskem sta se rodila slovenska pesnika, ki sta naredila pesniško ustvarjanje za dejavnost nacionalnega pomena: France Prešeren in Simon Jenko. To je bilo v prvi polovici in na sredini 19. stoletja, ko je pesnjenje v slovenščini pomenilo nekaj več, bilo je sestavni del konstituiranja slovenskega naroda. Prešernovo in Jenkovo pesništvo je bilo narodotvorno in tako ni čudno, da sta njuni pesmi postali slovenski himni, najprej Jenkova Naprej, zastava Slave!, potem pa Prešernova Zdravljica, ki je to še vedno. Ko se je proti koncu 20. stoletja slovenski narod konstituiral kor nacija, kot narod z lastno državo (bi rekel Tine Hribar), so bili pesniki in misleci zraven. Prvemu osnutku ustave nove države so rekli kar »pisateljska ustava«. Pesnik in poslanec Tone Pavček je na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani 8. maja 1989 prebral Majniško deklaracijo. To je bila politična izjava, ki so jo oblikovale slovenske opozicijske politične stranke in z njo zahtevale suvereno državo slovenskega naroda.

Dobrih trideset let pozneje bi težko zatrdili, da imajo pesniki in drugi umetniki še kak poseben vpliv na dogajanje v državi, imenovani Republika Slovenija, in po svetu nasploh. Živimo v neoliberalnem kapitalizmu, v katerem imajo glavno besedo finančne, politične in druge elite in lobiji. V ukrajinski vojni se je ponovno razkrilo, kakšno moč ima denimo orožarski lobi. Grški ekonomist in politik Janis Varufakis govori celo o »tehnofevdalizmu«. Kaj je to? »Tehnofevdalizem je poslednja faza preobrazbe kapitalizma v času interneta. To ni več prosti trg neoliberalizma, ampak vladavina maloštevilne podjetniške elite, ki si lasti največja računalniška omrežja in spletne storitve. Novodobni 'fevdalci' ne ustvarjajo dobrin, temveč pobirajo 'rento' za prostor v digitalnem oblaku, z algoritmi vplivajo na vedenje in potrošnjo vseh nas ter bogato unovčujejo podatkovni kapital – informacije, ki jih prispevamo uporabniki.« Ko je Donald Trump drugič prisegel kot predsednik ZDA, so bile kamere fokusirane tudi na najvidnejše predstavnike tehnofevdalizma. Vsenavzoči Elon Musk, denimo, ki velja za najbogatejšega zemljana in je postal tudi eden od prvakov Trumpove administracije, pa Mark Zuckerberg, gospodar Facebooka, Jeff Bezos, vladar Amazona, in drugi.

Tehnologija vladanja tehnofevdalcev je digitalna. Poslužujejo se računalniških orodij in so vladarji t. i. družabnih omrežij. Pesniki in drugi umetniki so v defenzivi, so le priče tega dogajanja, ki pa, hvala bogu, niso neme. Eden takih je tudi Zoran Predin, slovenski pevec, skladatelj, besedilopisec, kantavtor in pisatelj. V pogovoru o dokumentarcu Praslovan in o svojem novem projektu Analogna rasa je prvi mož skupine Lačni Franz povedal, kar sledi. »S projektom Analogna rasa – z glasbo, albumom in skupino – navidezno delamo korak nazaj. Z analognostjo se borimo proti umetni inteligenci in s tem nagovarjamo tudi dokaj zanemarjeno publiko, ki je bila odrinjena zadnjih 15 let, odkar je dominantna glasba za oči, v kateri prevladujejo kostumografija, koreografija in ritmična melodija in v kateri je besedilo najbolj moteča stvar. Še vedno pa je ogromno ljudi, ki imajo radi dobra besedila, igranje v živo. /…/ Obisk koncertov v zadnjem času jasno kaže na to, da ljudje hočejo živo glasbo, vrnile so se vinilke, ki s seboj prinašajo drugačen način poslušanja. Tudi papirnata knjiga je definitivno zmagala in preživela – to so vse oblike analognosti. Osnova naše človeškosti je skrita v analognosti. Danes sem prebral zanimivo ugotovitev: dokler so bili telefoni privezani z žico, smo bili bolj svobodni.« (Vir: nedavni intervju na MMC RTV SLO)

Dramaturginja, teatrologinja, prevajalka in urednica Alja Predan pa je na začetku letošnjega Tedna slovenske drame v Kranju kot njegova selektorica pozvala: »Gledališče ni nikoli spodbujalo nestrpnosti, vojn, izključevanja, izkoriščanja, segregacije in sovražnosti. Gledališče je od antike naprej prostor miru, sožitja, strpnosti, solidarnosti, lepote, veselja in skupnosti. Gledališče je zlati danes – oaza. Analogna oaza sredi digitalnega žrela, ki golta naša srce in dušo. Zato te, Slovenija, naprošam, vrni umetnosti in kulturi mesto v družbi, ki sta ga nekoč že imeli! Vrni v šolske kurikule obvezne obiske gledaliških in filmskih predstav, spodbujaj ustvarjalnost, spodbujaj solidarnost, spodbujaj misel; literarno, kritično in raziskovalno misel! In neguj svoj jezik! Mogoče še ujameš trenutek, da se rešiš in preživiš. Patetično, ampak realno.« (Delo, 27. 3. 2025)

Kakorkoli že: poezija je že od nekdaj ena najbolj individualnih dejavnosti in kot taka rabi svoj prostor svobode. Tega pa je v tehnofevdalizmu vedno manj. Nekateri pravijo, da pesniki kmalu sploh ne bodo več potrebni, saj bo tudi pesmi pisala umetna inteligenca. Pravzaprav jih že piše. Naročiš ji sonet in ti ga napiše. A take pesmi, kot so jih napisali Prešeren in Jenko in letos umrli Blaž Ogorevc, so lahko napisali le oni. In na nas je, da vztrajamo na njihovi poti.