Hotel Impressio je poklon Groharju

Prenovljeni objekti niso le arhitekturni dosežki, temveč tudi vez s preteklostjo, identiteto in tradicijo. Lastniki, ki so se odločili za obnovo, so dokazali, da je mogoče ohraniti zgodovinsko vrednost stavb in jih hkrati prilagoditi sodobnemu bivanju – in prav to sta dokazala tudi zakonca Hostnik, ki sta se lotila prenove stare hiše na Spodnjem trgu v Škofji Loki. Kot je poudarila generalna sekretarka Združenja zgodovinskih mest Slovenije Mateja Hafner Dolenc, je v tej zgodbi še posebno pomembno to, da Hostnikova hiše, ki sta jo prenovila, nista podedovala. »Za obnovo je bilo potrebnega veliko poguma in lastnika sta ga imela. Ta hiša je bila zelo natančno presondirana s pomočjo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) in menim, da so bile odkrite prav vse kvalitete, ki jih premore ta objekt. Prav v zvezi s tem izrekam veliko priznanje lastnikoma, ki nista nikoli pomišljala, da katere od vrednih kvalitet te arhitekture, te hiške, ki je bila na začetku majhna, na pol podrta hiša, ne bi ohranila,« je povedala Hafner Dolenčeva. »Hiša zdaj žari v vsej svoji zgodovinski prepoznavnosti in je danes lahko velik ponos Spodnjega trga in Škofje Loke. Prav ta obnova je bila generator kar nekaj posegov v neposredni bližini. Menim, da si tako občina kot lokalna skupnost lahko samo želimo, da pride nekdo in prenovi objekt v slabem stanju, ga obudi, mu da vsebino in vdahne novo življenje, hkrati pa s tem vpliva na prostor in spodbudi še druge. V tem vidim še dodano vrednost te obnove,« je poudarila.

»Vidva sta nora«

Emina Hostnik razloži, da jima je, ko sta prijateljem in sorodnikom oznanila, da bosta začela obnavljati staro hišo na Spodnjem trgu, marsikdo rekel, da sta nora. »Ko si je hišo ogledal konservator Tomaž Furlan, je doumel, da se oba z možem, on je ekonomist, jaz pravnica, zelo zanimava za zgodovino, in smo prišli do kompromisov. Videl je, da si želiva po plasteh lupiti to čebulo, postopoma videti, kaj se skriva za vsako plastjo.« Obnavljati so začeli septembra 2017, zaključili so dobri dve leti kasneje, decembra 2019. »Potem je prišel covid-19, ki nam je premešal vse karte,« razloži Hostnikova. In to je tudi eden od razlogov, da sicer čudovit hotel še vedno ni odprt.

Hiša iz 17. stoletja

Hiša, v kateri je Hotel Impressio, naj bi po besedah lastnice stala že pred letom 1648. »Hiša je naslonjena na grajsko obzidje, ki smo ga obnovili. V stavbi zraven je bila žebljarska delavnica, našli smo tudi dnevnik žebljarja Jerneja Gašperina, ki je med letoma 1856 in 1860 pisal, kako je bilo tu živeti. Ko smo prišli v hišo, smo ugotovili, da lastniki od leta 1966 niso obnovili popolnoma nič,« pove Hostnikova. »Najprej je bilo treba odpeljati za kakih 17 kamionov navlake. Potem smo počasi začeli 'lupiti čebulo'. Je pa z gradbeniki tako, vsaj po mojih izkušnjah, da bi vse najraje porušili in zmetali stran. Tako da sem se dnevno morala boriti, da so stvari ostale. Eden od elementov v žebljarni so skale, ki so bile povsod v estrihih, zbirala sem jih na enem kupu. Iz njih je nastala čudovita stena. Čim več sem želela reciklirati in zelo malo vreči stran,« se spominja Hostnikova. »V pritličju smo pustili celotno steno odprto. Hiša ima obokane strope, uporabili smo apnene omete, upoštevali smo smernice ZVKDS.«

Moraš biti potrpežljiv

Kot povesta lastnika, gradnja oziroma obnova takega objekta vedno prinese nekaj novega. »Moraš biti potrpežljiv ali pa te to mora blazno zanimati, da v tem procesu uživaš. Žebljarna, denimo, je bila popolna ruševina, sesuta sama vase. Sama sem ves čas tam brskala za morebitnimi dragocenimi ostalinami in našla vrata, ki so bila popolnoma preperela in zarjavela. Mož mi je rekel, naj jih zavržem. No, pa je iz Žirov prišel kovač in mi povedal, da je na gradu že obnavljal podobna vrata. Naša so umestili v leto 1282. To so ta vrata tu (pokaže), so funkcionalna, ampak majhna, saj so bili ljudje takrat nižji,« razloži Hostnikova. Njen mož Blaž Hostnik doda, da ko se ljudje sprehajajo mimo Impressia, menijo, da gre za majhno hišo, v kateri je le nekaj sobic. »Tu notri je 530 kvadratnih metrov. Sem pa zelo vesel, da nam je tudi tako star objekt uspelo narediti nizkoenergijski. Naredili smo vrtino, tako da se cel objekt ogreva s toplotno črpalko in je stroškovno zelo učinkovit.«

Poklon Groharju

»Impressio je latinska beseda, ki opisuje vtis, ko vidiš nekaj lepega. Hotel sva želela posvetiti Ivanu Groharju. Stopila sem v stik z Narodno galerijo in jim povedala svojo zamisel, da bi se podali po poti Sejalca. Dobili smo dovoljenje, da so v sobah lahko reprodukcije Groharjevih slik, ki jih je naslikal v Škofji Loki. Fotograf Aleš Komovc pa je kraje, ki so na teh slikah, fotografiral takšne, kakršni so v današnjem času.« Slike, kot pove Hostnikova, namenoma niso uokvirjene, saj je umetnik pred smrtjo take pustil. »Smo pa šli v originalne velikosti platna in v kakovostni print, tako da so videti kot originali.« Na hodnikih hotela pa na fotografijah lahko vidimo Eminino in Blaževo hčerko Emo. »Glede na to, da je bil pred leti v Loških razgledih članek o tem, kje je nastala Groharjeva slika Sejalec, in da je bilo ugotovljeno, da gre za njivo pri Suhi, smo se odločili, da tam fotografiramo našo Emo kot sejalko. Tu gre za nek simbolni pomen, da se seme prenaša naprej, najina hčerka bo mogoče nekoč prevzela ta hotel,« razmišlja Hostnikova.