Goran Lavrenčak

Tako zelo zavzetih in hkrati učinkovitih ljudi, kot je bil Goran Lavrenčak, človek ne sreča veliko v življenju. Midva sva prišla skupaj, ko sem se lotil dobravske kronike, in začela se je burna pisemska izmenjava, po več pisem na dan, s podatki, slikami, seznami, arhivskimi dokumenti, skeni starih razglednic itd. Gorečno, strastno, predano. Čez noč je napaberkoval imena za sezname učiteljev, duhovnikov in drugih osebnosti posameznega kraja. Rad sem ga pohvalil, da odvrne za tri muzejske kustose. Včasih je bilo njegovemu poštnemu bombardiranju težko slediti, mnogi so se »zmatrali« in mu nehali odgovarjati, nad čimer je potožil. Družilo naju je nezadovoljstvo s slabo odzivnimi javnimi inštitucijami, ki bi nama, nepotrpežljivima, morale biti na voljo vsako uro vse dni v tednu. Potolažilo naju je, če sva se lahko pridušala na njihov račun.

V živo sva se srečala menda samo enkrat, pred dobrim desetletjem. Posnel sem ga, mestnega posebneža, na pragu njegovega doma na Cesti svobode 1: korpulentna pojava v trenirki, pisani majici in šlapah, z brado in mroževskimi brki, ki ni dajala vtisa, da je v mlajših letih igral košarko. V Wikimediino zbirko sem postavil vrsto starih fotografij, ki mi jih je poslal, njegov portret pa dodajam vanjo šele zdaj, ob njegovi prerani smrti.

Njegov prispevek za dobravsko kroniko je bil tolikšen, da bi bilo premalo, če bi ga navedel le kot posrednika dokumentacije, ustrezneje se je zdelo, da ga v naslovu spletne monografije zapišem kot soavtorja. Če mi ne bi dnevno pošiljal gradiva, bi knjiga zlepa ne narasla do današnjega obsega. Goran je svoje skromne prihodke razdajal za nakup starih papirjev in slik; če sam ni zmogel oziroma predmet na spletni dražbi ni bil med njegovimi preferencami, je k nakupu nagovarjal druge. Držim pesti, da njegova bogata zbirka pride v prave roke.

V raziskovanje lokalne zgodovine se je podal, ko je bilo tako početje v očeh akademskih inštitucij še sumljivo in zato pospremljeno z nalepkami neznanstvenosti, neobjektivnosti, amaterizma ipd. V zadnjih letih se je zanj ustalilo ime občanskega raziskovanja ali skupnostne znanosti. Inštitucije ga ne odrivajo več vstran kot nadležnega vsiljivca, sodelovanje laičnih državljanov, zavzetih slehernikov, postaja raziskovalni imperativ. Goran Lavrenčak je temu novemu trendu pripravljal pot. Nanj se bomo spomnili vsakič, ko bomo naleteli na kratico DAR za Digitalni arhiv Radovljice, ki je javno dostopna shramba stotin dokumentov in tisočev fotografij. Goran Lavrenčak je drugo ime za DAR. Občina Radovljica se mu je za ohranjanje kulturne dediščine leta 2014 zahvalila s plaketo. Vsaka občina bi morala imeti svojega Gorana Lavrenčaka.