Franckovi in bančništvo, 1. del

Ko sem v začetku tega leta želela vezati določeno denarno vsoto pri Erste Bank v tujini, mi slovenski uslužbenec ni želel dati izpiska, in sicer s pojasnilom, da »je tako ali tako pri [njih] vse na računalniku«. Lepo, a jaz sem tista, ki potrebujem potrdilo, ne pa on na računalniku. Naredila sem mu manjšo sceno, nato pa sem preprosto odšla k njegovemu avstrijskemu kolegu, ki mi je takoj dal izpisek, zamomljal nekaj grdih besed o Slovencu in mi zaželel »lep dan še naprej«.

Leta 1885 je bila pri Francku ustanovljena Prva gorenjska kmetska posojilnica, r.z.z.o.z. Po navedbah Naceta Paulina in Enciklopedije Slovenije je bil njen ustanovitelj Fran Paulin (stric Francl), ki mu je bilo tedaj 25 let. Moj oče meni, da mu je moral pri tem pomagati njegov oče Aleš, takrat star 63 let, in morebiti tudi njegov mlajši brat Alojz (Papi). Moj oče je v stricu Franclu zaradi tega in poznejših bančnih podvigov videl očeta slovenskega bančništva. Glej Stric Francl in Uspehi strica Francla.

Dobro se spomnim scene, ki jo je moj oče naredil nekemu uslužbencu neke banke v Kranju, približno v tistem času, ko je Ljubljanska banka »okol' pr'nesla hrvaške varčevalce«. Po popolni uslužbenčevi neprofesionalnosti mu je moj oče očital, da se tako ne posluje in »da ni čuda, da gredo ljudje rajš' vezat svoje vsote k tujim bankam«. Meni pa je neki uslužbenec takrat še ABanke približno leta 2018 ponudil v izpolnjevanje obrazec, kako naj banka ravna z menoj. Mar ni samo po sebi razumljivo, da so v banki do strank prijazni in ustrežljivi?

V Novicah, letnik LVIII, je na straneh 345 in 346 napisano, da je od 18. malega srpana 1900 naprej, to se pravi od 18. julija 1900 dalje, začela delovati Ljubljanska kreditna banka in da ima svoje prostore v hiši gospoda Grobelnika, Špitalska ulica 2, v Ljubljani. Razume se, da Ljubljanska kreditna banka »ni konkurenčno podjetje že obstoječim tukajšnim denarnim zavodom; nasprotno je […] njihova popolnitev […]«. »Vsakdo [bo] kulantno in ceno postrežen.«

Ljubljanska kreditna banka se je v prostorih na Špitalski ulici ukvarjala z naslednjimi »posli«: »Nakup in prodaja vrednostnih papirjev in valut, posebno rent vseh vrst, zastavnih pisem, železniških prioritet, akcij, srečk, nemških mark, laških lir, rubljev, američanskih dolarjev i. t. d. Vnovčevanje kuponov, izžrebanih zastavnih pisem in srečk. Zavarovanje proti izgubi pri kurzu pri izžrebanju srečk, zastavnih pisem in prioritet. Vinkulacija in devinkulacija vrednostnih papirjev vseh vrst najkulantneje. Kavcije vojaških ženitev, kakor tudi vse druge kavcije v vrednostnih papirjih preskrbuje ceno. Denarne vloge obrestuje od dne vloge do dne vzdiga s 4 % in izplačuje tudi večje zneske proti zelo kratki odpovedi. Posojila na vrednostne papirje z zmernimi obrestmi. Sprejemanje vrednostnih papirjev v shrambo in oskrbovanje. Revizija izžrebanih številk in odrezovanje kuponov. Eskomptovanje menic kulantno in ceno. Incasso menic na vse tuzemske in inozemske bančne trge. Dovoljenje domicilovanja menic izven Ljubljane v zvezi z banko stoječih strank. Stavbni krediti s primerno podlogo najkulantneje. Blagovni oddelek. Nakup in prodaja blaga v komisiji. Poleg tega se bodo najskrbnejše izvrševale vse druge v bančno stroko padajoče transakcije.«

Banka je med drugim menjala rublje – takrat je bila carska Rusija še velesila. Ko sem bila sredi študija, se je menjalo po 35 rubljev za en evro, in še to samo v Rusiji; v Evropi jih nisem mogla kar tako kupiti pri bankah.