Specialistka klinične psihologije Marjeta Horvat Fajdiga, vodja Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov Jesenice: »V našem centru si prizadevamo za preprečevanje, pravočasno ukrepanje, učinkovito zdravljenje duševnih težav in motenj ter preprečevanje njihovih posledic. S tem naj bi se preprečila kronifikacija težav v duševnem zdravju.« / Foto: Nik Bertoncelj
Duševno zdravje mladih je odraz stanja v družbi
Na Jesenicah od leta 2020 deluje Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Nedavno so se preselili v nove, prijazne in svetle prostore v stavbi ob zdravstvenem domu, ki so jo poimenovali Murova. Pogovarjali smo se z vodjo centra, specialistko klinične psihologije Marjeto Horvat Fajdiga.
Novi prostori so vsaj delno rešili trenutno stisko, kar je ob pomanjkanju prostora v zdravstvenem domu velikega pomena. Zelo smo veseli in hvaležni tudi za res lepo opremo, saj starši in otroci to prepoznavajo in vsi po vrsti omenjajo, kako zelo lepo imamo sedaj. Na dobro počutje in dobro sodelovanje v obravnavi pomembno vplivajo tudi prostori, kjer se vsi počutimo čim bolj prijetno, domače. Ob tem pa že opozarjamo, da dve sodelavki našega tima, to je delovna terapevtka in socialna delavka, tudi sedaj nimata prostora za svoje delo. Večje težave bodo nastale tudi v času od enega do treh let, ko se bodo s specializacije vračale specializantke klinične psihologije.
Skupaj nas je 15 zaposlenih. Če to primerjam s svojimi začetki v zdravstvenem domu pred 33 leti, gre za petkratno povečanje kadra. Pri nas imamo eno specialistko otroške in mladostniške psihiatrije (pedopsihiatrinjo), eno klinično psihologinjo, tri specializantke klinične psihologije, eno psihologinjo, eno specialistko klinične logopedije, eno logopedinjo, dve specialni in rehabilitacijski pedagoginji, eno delovno terapevtko, eno socialno delavko, dve diplomirani medicinski sestri in administratorko.
Vedno, ko se kaj načrtuje, se odprejo še nove potrebe. Predvsem pri pedopsihiatrih so se pokazale res predolge čakalne dobe, zato se iščejo možnosti, da bi se trenutni sestavi tima pridružil še en pedopsihiater. Poleg tega so specializantke klinične psihologije večino časa na kroženjih in dodatnih izobraževanjih, enako je bilo z logopedinjo, ki je lansko leto zaključila specializacijo, a je sedaj na porodniškem dopustu. Tudi pri specialnih pedagoginjah je podobno, ne pridemo na zeleno vejo zaradi porodniških dopustov. Kljub stalnim razpisom za nadomeščanja pa kadra ni, zato se temu ustrezno podaljšujejo čakalne dobe.
O čakalnih dobah zelo neradi govorimo, ker predstavljajo stisko tako za nas, zaposlene, kot tudi za starše otrok. Poudarila bi, da so čakalne dobe težje določljive, saj nanje vpliva zelo veliko dejavnikov. Predvsem je zelo pomembna triaža, ki jo opravljata diplomirani medicinski sestri. Glede na oceno vseh dejavnikov potem določimo stopnjo nujnosti obravnave, ki pa se še vedno lahko spremeni, če starši sporočijo, da se je situacija poslabšala. To je predvsem zelo pomembno za pedopsihiatrične in kliničnopsihološke obravnave. Lažje je na področju logopedije in specialne pedagogike, medtem ko delovna terapevtka in socialna delavka trenutno nimata čakalne vrste. Predvsem socialna delavka ima zelo prilagodljiv, fleksibilen in raznolik način dela in nam marsikdaj priskoči na pomoč v primeru, da je čakalna vrsta daljša in se že v tem času pogovori s starši ali tudi z otrokom.
Duševno zdravje otrok in mladostnikov je v veliki meri odraz stanja v družbi. Ker življenje postaja vse bolj zapleteno, se manjšajo vzgojne sposobnosti staršev, časovno je potrebno biti zelo strukturiran, da družini ostaja čas za družinsko življenje in vzgojo otrok. Pritiski na mlade starše so izjemni, tudi po družbenih omrežjih. V številnih zahtevah in pričakovanjih, ki se postavljajo prednje, se mnogi ne znajdejo. Ne znajo ločiti bistvenega, otroke že v predšolskem obdobju vključujejo v najrazličnejše dejavnosti, skrbi jih, da bodo kaj zamudili … Ob tem pa preslišijo glas otrok samih, ki bi se še radi igrali. Številni starši otroku želijo prihraniti vsako še tako majhno stisko. To pa se v tako zahtevnih življenjskih situacijah ne izkaže kot dolgoročno smiselno. Na primer: ker ni časa, se vedno mudi, zato otroke oblačijo starši, vse naredijo namesto njih tudi doma, ker res ni časa, da bi čakali, preden bo otrok pospravil za seboj. Popuščajo pri uporabi zaslonov, ker se otrok s tem ne strinja in zažene vik in krik, se upira z izbruhi. Prej ali slej se pokažejo težave pri otrocih razvezanih staršev, kjer starši ne sodelujejo med seboj. Zelo se veča delež otrok, ki ne bi hodili v šolo, ker starši ne podpirajo šolskega sistema ali so vzgojno nemočni ali predolgo opravičujejo rahle prehlade, glavobole. Otrokom pa je doma bolj zanimiva igra na telefonu, računalniku. Pretirana raba ekranov je naredila res ogromno škode.
Seveda se trudimo, kolikor je v naši moči, da bi otroci in mladostniki dobili vso potrebno podporo čim prej. Vendar naš center pokriva še občine Radovljica, Bled, Bohinj, Tržič, Žirovnica in Kranjska Gora, skupaj torej 13 tisoč otrok in mladostnikov. V lanskem letu smo, kažejo statistični podatki, opravili 6400 obravnav.
Staršem svetujemo, da se za učne težave, vedenjske težave in čustvene stiske v šoli najprej obrnejo na šolske svetovalne delavke, ki uspešno rešujejo težave, ki so v njihovih zmožnostih, znajo pa starše tudi napotiti potem do pediatra, ki že lahko presodi, h kateremu članu tima otroka napotiti. Bi pa rada opozorila na veliko potrebo po odprtju Centra za duševno zdravje odraslih, saj imajo številni mladostniki, ki so pri nas v obravnavi, potem težave, kam naj se usmerijo, da se bo obravnava nadaljevala. Naša administratorka tedensko poroča tudi o stiskah odraslih, ki se obračajo na naš center, pa jih ne moremo sprejeti. Nujno bi bilo, da bi iskali možnosti za vzpostavitev Centra za duševno zdravje odraslih, ki je načrtovan za Zdravstveni dom Jesenice. Že sedaj bi morali vlagati v kader, ki se mora specializirati, kar pri kliničnih psihologih traja štiri leta.
