Razstava skozi fotografije, originalne načrte in drugo arhivsko gradivo odstira življenje in obsežen ustvarjalni opus arhitektke Majde Neřima. / Foto: arhiv Medobčinskega muzeja Kamnik
Arhitektka, ki je ustvarjala za ljudi
Razstava na gradu Zaprice osvetljuje življenje in obsežen opus Majde Neřima, Plečnikove učenke in ene od pionirk slovenske arhitekture. Pot do razstave je vodila od temeljitega popisa njene izjemno ohranjene zapuščine prek dokumentarnega filma do ponovnega odkrivanja ustvarjalke, ki je pomembno sled pustila doma in v tujini.
Na Zapricah, kjer stene hranijo stoletja zgodb, je Medobčinski muzej Kamnik odprl prostor arhitektki, ki je prostor razumela kot življenjsko umetnost. Razstava o Majdi Neřima (1916–2001) ni le pregled načrtov, fotografij in osebne zapuščine, temveč vračanje imena ustvarjalki, katere arhitektura je že dolgo med nami, njeno ime pa je širši javnosti ostajalo skoraj neznano.
Pobudo za predstavitev Majde Neřima je dala dr. Marjeta Humar, predsednica Društva sv. Jakoba Kamnik, pot do razstave pa se je začela s temeljnim strokovnim delom. Arhitektka Saša Lavrinc je popisala in fotodokumentirala izjemno dobro ohranjeno zapuščino, ki jo hrani arhitektkin nečak Marjan Neřima, ter o njej napisala prispevek za Kamniški zbornik. Za Neřimo je ostalo 39 map in fasciklov, več kot 300 originalnih načrtov ter tudi njeni spomini in zapisi o Jožetu Plečniku.
Raziskava je postala strokovna podlaga za dokumentarni film, katerega scenarij je pripravila Andreja Humar Gruden. S hčerko Sabino Gruden je obiskovala kraje, kjer Neřimina dela še danes živijo, jih fotografirala in snemala ter zbirala pričevanja ljudi. Film je premiero doživel februarja lani, iz raziskovanja in terenskega gradiva pa je letos zrasla še razstava, katere avtorica je Humar Grudnova. Na njej so originalni načrti postavljeni ob fotografije današnjega stanja objektov.
Majda Neřima je študirala pri Jožetu Plečniku in leta 1940 je diplomirala kot peta ženska na ljubljanski arhitekturi – pred njo so diplomirale le štiri ženske, ob njih pa 39 moških. Iz Plečnikove šole je razvila samosvoj izraz, v katerem je občutek za tradicijo povezovala s funkcionalnostjo, premišljeno uporabo materialov in izrazito pozornostjo do detajla.
Ob rednih službah ni nikoli nehala projektirati. Posebej jo je zaznamovala sakralna arhitektura, področje, ki mu povojne družbene razmere niso bile naklonjene. Za Kamnik je pomemben njen načrt povezave cerkve in zvonika v Stranjah, nastal neposredno po vojni, pa tudi posegi v frančiškanski in župnijski cerkvi. V Prekmurju je načrtovala manjše cerkve in kapele ter prenavljala večje, na Dolenjskem med drugim izstopata cerkvi na Žvirčah in v Hinjah. Oblikovala je tudi oltarje, tabernaklje, ambone, krstne kamne, svetila, nagrobnike in pokopališke križe.
Posebno poglavje je misijonski dom v Vangaindranu na Madagaskarju. Čeprav tja ni nikoli odpotovala, je pri načrtovanju upoštevala podnebje, lokalne materiale ter načela naravnega prezračevanja in pasivne gradnje. Objekt še danes služi svojemu namenu. »Njene arhitekturne rešitve kvalitetno služijo svojemu namenu, obenem pa bogatijo in krasijo prostor v številnih krajih Slovenije in tujine,« poudarja Humar Grudnova.
Neřima je ustvarjala v izrazito moški stroki, obenem pa se sama ni silila v ospredje. »Ženske arhitektke so bile v času, ko je delovala Majda Neřima, v arhitekturi precej zapostavljene,« opozarja avtorica razstave. Arhitektka je prisluhnila željam naročnikov, njihovim finančnim možnostim in okolju. Številne projekte je opravila celo brezplačno, naročnike pa je včasih prosila, naj namesto plačila pomagajo misijonu ali družini v stiski.
Njena zapuščina zato govori tudi o etiki ustvarjanja. Bila je, kot jo po prebiranju spominov in pisem opisuje Humar Grudnova, »zelo bistra, delavna, vztrajna, igriva, zabavna in hudomušna ter trdna osebnost, ki je vedela, kaj hoče«.
Razstava, ki bo na Zapricah na ogled do konca leta, tako presega obujanje spomina. Je tudi popravek našega pogleda na zgodovino arhitekture, v kateri so nekatera pomembna imena predolgo ostajala v senci. Majda Neřima je ustvarjala za ljudi, ne za lastno slavo. Njeno ime se vrača šele danes, njena arhitektura pa v resnici nikoli ni odšla.
