Nove cene
Bencin malenkost dražji, dizel in kurilno olje cenejša
V Galeriji Družina bodo drevi odprli fotografsko razstavo Secesijska arhitektura v Avstro-Ogrski: Prebujenje - rekonstrukcija in pot v modernost. Secesijski slog se je uveljavil predvsem v mestih ter s številnimi lokalnimi in narodnimi značilnostmi do konca prve svetovne vojne ostal prevladujoči arhitekturni slog, ki je že pripravljal pot moderni.***
Kot so v galeriji zapisali ob razstavi, so razvoj arhitekture secesije v avstrijskem delu habsburške monarhije v veliki meri zaznamovali trije dogodki.
Leta 1894 je bil arhitekt Otto Wagner imenovan za profesorja arhitekture na Dunajski akademiji za likovno umetnost, s čimer je vplival na celotno generacijo arhitektov. Istega leta je bil Wagner imenovan še za umetniškega svetovalca komisije za prometne naprave na Dunaju. S svojo ekipo je oblikoval postaje in druge objekte nove mestne železnice. Secesijski slog teh objektov je vplival na nove stavbe v okolici, nato pa z vključevanjem lokalnih značilnosti zajel večje dele monarhije in presegel njene meje.
Leta 1897 se je skupina umetnikov okoli Gustava Klimta odcepila od dominantnega umetniškega združenja in ustanovila novo umetniško zvezo s programom obnove umetnosti - Secesijo. Leta 1898 so odprli tudi novo razstavno stavbo, ki jo je zasnoval Josef Maria Olbrich. Odcepitev skupine je vodila v razvoj novih razstavnih standardov in predvsem v oblikovanje novega umetnostnega sloga, ki je hitro zajel vse umetniške panoge, vključno z umetno obrtjo.
Secesijski slog se je uveljavil predvsem v mestih, ki so v tistem času hitro rasla. Na Dunaju so zgradbe mestne železnice postale slogovni vzor celotnemu gradbenemu sektorju. Uporaba armiranega betona je odprla nove možnosti, enako velja za uporabo novih materialov, kot sta aluminij in alpaka. Proizvodnja električne energije pa je zahtevala gradnjo elektrarn ter hkrati omogočila nove možnosti osvetlitve in ogrevanja.
Okoli leta 1900 je tovarniška proizvodnja pogosto zamenjala rokodelstvo, kar je v mestih spodbudilo razvoj veleblagovnic. Hkrati so trgovske poti omogočile dostopnost dobrin iz drugih delov sveta, razširil se je bančni sektor. Gradila so se letovišča, hoteli in počitniške hiše v izbranih gorskih destinacijah, večinoma ob železniških linijah. Nastali so tudi prvi kinematografi in vse te nove dejavnosti so zahtevale ustrezno gradnjo.
Že Wagnerjevo delo je kazalo pot v moderno. Njegovi učenci, kot so bili Jože Plečnik, Maks Fabiani, Hubert Gessner in Josef Hoffmann ter drugi, pa so to pot dosledno nadaljevali.
Na Madžarskem je v iskanju narodnega sloga secesije Odön Lechner slog izpeljal iz ljudske umetnosti in orientalsko-indijske arhitekture. Skupaj z drugimi arhitekti in izjemnim keramičarjem Vilmosom Zsolnayem je ustvaril značilno barvit slog, ki se je razširil po celotni takratni Madžarski. V Kraljevini Hrvaški, ki je prav tako spadala pod madžarski del monarhije, pa je zaradi političnih razlogov pogosto prevladoval dunajski secesijski slog.
Avstrijski Judje so okoli leta 1900 zaradi svojega zavzemanja za umetnost in kulturo postali ključni dejavnik razcveta secesije - bili so meceni, naročniki, arhitekti in umetniki.
V Ljubljani pa je bila po potresu leta 1895 zgrajenih 400 novih hiš, pri čemer so svoje ideje lahko uresničili vrhunski arhitekti in načrtovalci, kot so bili Jože Plečnik, Maks Fabiani in Ciril Metod Koch. (konec)tv/mlj STA115 2025-05-05/15:18
Kot so v galeriji zapisali ob razstavi, so razvoj arhitekture secesije v avstrijskem delu habsburške monarhije v veliki meri zaznamovali trije dogodki.
Leta 1894 je bil arhitekt Otto Wagner imenovan za profesorja arhitekture na Dunajski akademiji za likovno umetnost, s čimer je vplival na celotno generacijo arhitektov. Istega leta je bil Wagner imenovan še za umetniškega svetovalca komisije za prometne naprave na Dunaju. S svojo ekipo je oblikoval postaje in druge objekte nove mestne železnice. Secesijski slog teh objektov je vplival na nove stavbe v okolici, nato pa z vključevanjem lokalnih značilnosti zajel večje dele monarhije in presegel njene meje.
Leta 1897 se je skupina umetnikov okoli Gustava Klimta odcepila od dominantnega umetniškega združenja in ustanovila novo umetniško zvezo s programom obnove umetnosti - Secesijo. Leta 1898 so odprli tudi novo razstavno stavbo, ki jo je zasnoval Josef Maria Olbrich. Odcepitev skupine je vodila v razvoj novih razstavnih standardov in predvsem v oblikovanje novega umetnostnega sloga, ki je hitro zajel vse umetniške panoge, vključno z umetno obrtjo.
Secesijski slog se je uveljavil predvsem v mestih, ki so v tistem času hitro rasla. Na Dunaju so zgradbe mestne železnice postale slogovni vzor celotnemu gradbenemu sektorju. Uporaba armiranega betona je odprla nove možnosti, enako velja za uporabo novih materialov, kot sta aluminij in alpaka. Proizvodnja električne energije pa je zahtevala gradnjo elektrarn ter hkrati omogočila nove možnosti osvetlitve in ogrevanja.
Okoli leta 1900 je tovarniška proizvodnja pogosto zamenjala rokodelstvo, kar je v mestih spodbudilo razvoj veleblagovnic. Hkrati so trgovske poti omogočile dostopnost dobrin iz drugih delov sveta, razširil se je bančni sektor. Gradila so se letovišča, hoteli in počitniške hiše v izbranih gorskih destinacijah, večinoma ob železniških linijah. Nastali so tudi prvi kinematografi in vse te nove dejavnosti so zahtevale ustrezno gradnjo.
Že Wagnerjevo delo je kazalo pot v moderno. Njegovi učenci, kot so bili Jože Plečnik, Maks Fabiani, Hubert Gessner in Josef Hoffmann ter drugi, pa so to pot dosledno nadaljevali.
Na Madžarskem je v iskanju narodnega sloga secesije Odön Lechner slog izpeljal iz ljudske umetnosti in orientalsko-indijske arhitekture. Skupaj z drugimi arhitekti in izjemnim keramičarjem Vilmosom Zsolnayem je ustvaril značilno barvit slog, ki se je razširil po celotni takratni Madžarski. V Kraljevini Hrvaški, ki je prav tako spadala pod madžarski del monarhije, pa je zaradi političnih razlogov pogosto prevladoval dunajski secesijski slog.
Avstrijski Judje so okoli leta 1900 zaradi svojega zavzemanja za umetnost in kulturo postali ključni dejavnik razcveta secesije - bili so meceni, naročniki, arhitekti in umetniki.
V Ljubljani pa je bila po potresu leta 1895 zgrajenih 400 novih hiš, pri čemer so svoje ideje lahko uresničili vrhunski arhitekti in načrtovalci, kot so bili Jože Plečnik, Maks Fabiani in Ciril Metod Koch. (konec)tv/mlj STA115 2025-05-05/15:18