Zmage in porazi

Ta mesec bo po Evropi in svetu več proslav, parad in spominjanj konca druge svetovne vojne. Zmage in porazi, vzroki in posledice, razdelitev sveta pred in po vojni, zasluge in obtožbe … o vsem tem bodo spet razpravljali zgodovinarji, ekonomisti, vojaški strokovnjaki, pravniki, politologi, sociologi, teologi, etiki, demografi. Muzeji bodo pripravili nove in stare razstave, literarni zgodovinarji bodo znova analizirali knjige z vojno tematiko, psihologi pa osvetljevali vpliv kolektivnih travm na današnjo družbo. Vsaka veda prispeva svoj način raziskovanja – od arhivov in terenskega dela do analize podatkov, moralnih vprašanj in pripovedi. Šele povezava vseh teh pogledov omogoča celovitejše razumevanje druge svetovne vojne: ne le kot niza bitk, ampak kot družbeni, tehnološki, moralni in globalni prelom. Te discipline večinoma gledajo na vojno s t. i. pogleda od zgoraj – kaj je pomenila za družbo kot celoto.

Redko pa se naslavljata dve pomembni vprašanji. Prvo je: Kdo in kakšni so bili voditelji vojskujočih se držav? Z zgodovinsko distanco lažje uvidimo, da so ideologije pogosto zabrisale podobo resničnega človeka. Znano je, da sta bila Hitler in Stalin osebnostno moteni osebi, kar je nedvomno prispevalo k silovitemu trpljenju. Tudi pri nas si danes vse bolj upamo vprašati, ali je bil Tito heroj ali diktator. Mnenja ostajajo različna, saj nam ideološki okvirji še vedno zastirajo jasen pogled – vsak zagovarja svojo različico resnice. Zgodovina je polna vplivnih posameznikov, pri katerih težko vemo, ali so bili junaki, avtoritarni voditelji, duševno neuravnoteženi ali celo nevarno nestabilni ljudje, ki so množice pognali v smrt. Nedvomno pa je, da so njihove odločitve povzročile ogromno materialne škode in številne nedolžne žrtve. Kje smo danes z voditelji sveta? Kaj bomo o njih rekli čez osemdeset let?

Druga pogosto spregledana tema je osebno doživljanje vojne. Premalo govorimo, pišemo in poslušamo o strahovih in trpljenju naših staršev, starih staršev, bratov in sester, ki so bili vojaki na različnih frontah. Ne želimo priznati, da je Slovenec ubil Slovenca, da so naši znanci zmrzovali v gozdovih, da so bile družine izgnane v taborišča. Osebne pripovedi so pogosto boleče, a prav izpoved prinese olajšanje. Kot družba še nismo pripravljeni odkrito prisluhniti drug drugemu in si priznati trpljenja. Na tej ravni ideološke delitve odpadejo – trpljenje nima barve. Ostaja v človeku, dokler ni izgovorjeno, prečuteno in ovito v sočutno besedo. Če tega ne storimo, to bolečino nezavedno predamo svojim otrokom.