Za ljudi

Te dni je bila svetovna javnost usmerjena v Rim, kjer so pokopali papeža Frančiška. On je prišel z obrobja sveta, iz preprostosti in revščine. Hierarhija in blišč institucije sta ga prevzeli manj kot druge. Občudovali smo lahko skromnost, predanost cilju in namenu, služiti ljudem. Najbolj tistim, ki so jih družba, svet in okoliščine potisnili na družbeni rob. V čem je naša sreča, da ta hip živimo v miru in nam ničesar ne manjka. Tukaj živimo spodobno življenje, nihče nas ne preganja zaradi našega mišljenja, vere, prepričanja. Enkrat je razkosana moja dežela, drugič tvoja. Danes zaradi tega bežiš ti, morda bom moral jutri jaz. Lahko smo le sočutni do tistih, ki so na begu, do tistih, ki so jim porušili domovino, do tistih narodov, kjer otroci ne morejo hoditi v šolo, ne morejo trenirati športa, se ukvarjati s kulturo, nimajo zdravnika, varnega doma, v 21. stoletju mnogi nimajo niti hrane in vode. Državniki in drugi dostojanstveniki naj bi delali za dobro ljudi, vseh ljudi, ki jim vladajo. Pa ni povsod tako. Papež je zgolj moralna avtoriteta, ki opozarja, govori, deluje s svojim zgledom. Ne more podpisati mirovnih sporazumov, ne razporeja denarja za orožje, bolnišnice ali šole. Politiki so se mu prišli poklonit, mu prikimavajo in se čudijo, kako je bil dober, preprost, drugačen. Sami običajno delujejo tako, da bodo čim dlje na oblasti in bo njim malo bolje kot tistim, ki oblasti nimajo. Niccolo Machiavelli je v svojem delu Vladar tedanjim oblastnikom v Firencah svetoval, da je nujno uporabiti tudi prisilo in nemoralno ravnanje, da zavarujejo svojo oblast in zagotovijo spoštovanje zakonov. Vse vodi v končni smoter, to je blaginja države. Zgledoval se je po republikanskem Rimu, živel je v srednjeveških Firencah. V obeh primerih je vladala ena petina ljudi, spodobno so živeli še obrtniki in trgovci. V antiki so jim sladkost življenja omogočali nesvobodni sužnji, bogastvo so jim prinašale dobrine iz provinc. V srednjem veku so vladajoče plemstvo in duhovščino preživljali nesvobodni kmetje in bogastvo iz kolonij. Ali je danes kaj drugače? Peščici ljudi, ki ima v lasti večino imetja in ga niti slučajno ne morejo porabiti sami, jim ni prav veliko mar, da bi vsi živeli spodobno življenje, brez bomb, svobode odločanja o svojem poklicu, delu. Naš narod bo najbolj bogat, zato si bo prilastil drugo deželo, ker so tam rude, ki jih potrebujemo, da bomo mi še bolj bogati, vi pa boste še malo bolj revni. To se je v zgodovini dogajalo nenehno. Papež je s svojim življenjem kazal drugačno pot. Koliko je bil uspešen, bomo videli sedaj, ko lahko na nas deluje s svojo duhovno dimenzijo. Pogosto je rekel, molite zame. Poznam veliko ljudi, ki redno molijo za zdravo pamet. Zdi se, da je ta šla daleč stran od ponorelega sveta.