Več kot fotografsko potovanje

Ko sem se vrnil domov in odprl mapo s fotografijami iz Kitajske, sem ugotovil, da sem domov prinesel veliko več kot le nekaj tisoč fotografij. Vsak posnetek ima določeno zgodbo in spomin na kraj, dogodek, ljudi ali preprosto samo trenutek, ki me je takrat navdihnil pritisniti na sprožilec.

Posebna čast je bila, da sem v tej mednarodni skupini dobil možnost predstavljati Slovenijo. Ob fotografih iz Omana, Savdske Arabije, Rusije, Srbije, Gruzije in Kitajske sem znova spoznal, da fotografija resnično ne pozna meja. Čeprav prihajamo iz različnih kultur in okolij, sta nas povezovali radovednost in želja po pripovedovanju zgodb skozi ujete trenutke na senzorjih fotoaparata.

Utrinek iz vasice Xiaomaiyucun / Foto: Nik Bertoncelj

Po vrnitvi sem veliko razmišljal tudi o fotografijah, ki jih ni. Tistih, ki so ostale le v spominu. Nasmeh dečkove mame, ki nama je dovolila ujeti iskren trenutek njenega sina s sladoledom. Pogovori med vožnjami z avtobusom. Močan, a ne moteč veter na vrhu gore pri templju. Tišina med pripravo čaja. Večer, ko smo drug drugemu predstavljali fotografije in skoznje pripovedovali svoje zgodbe. Nekaterih trenutkov preprosto ni mogoče ujeti z objektivom, pa vendar pogosto postanejo najdragocenejši spomini.

Prav zato Weifanga ne bom pomnil le po mestu zmajev, zgodovinskih ulicah ali sodobni Kitajski. Ostal mi bo v spominu predvsem kot kraj, kjer sem spoznal, da je fotografija veliko več kot pritisk na sprožilec. Je priložnost za nova poznanstva, razumevanje drugih kultur in ustvarjanje zgodb, ki ostanejo z nami še dolgo po tem, ko fotoaparat pospravimo v torbo.

(Konec)