Trideset let v ritmu plesa

Plesna revolucija v Poljanski dolini se je na pobudo Petre Slabe začela leta 1996. Začelo se je na Osnovni šoli Ivana Tavčarja Gorenja vas, iz potrebe po navijaški skupini ob šolski košarkarski ligi. Že leto pozneje so dekleta osvojila tretje mesto na državnem prvenstvu navijaških skupin, pozneje pa se je Step uveljavil tudi na širšem plesnem zemljevidu. Od takrat se je zvrstilo na stotine nastopov in koreografij, skozi skupino pa so šle številne generacije.

Danes ima Step tudi svojo mlajšo zasedbo Step Junior, kjer se kalijo plesalke, ki že trkajo na vrata starejših vzornic. V glavni, tako imenovani tekmovalni skupini pleše deset deklet – nekatere so skupaj že 17 let. Nastopajo tudi na revijah Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in dosegajo lepe rezultate. Pandora, ena od vrhunskih točk jubilejnega večera, je prejela srebrno priznanje na reviji Namig.

Za trideset let predanosti in plesnih zgodb je Petra Slabe iz rok Mihaele Oblak Vehar prejela posebno čestitko in cvetje; ob njiju povezovalka programa Damjana Peternelj. / Foto: Matic Zorman

A ko Petra Slabe govori o Stepu, se ne ustavi pri priznanjih in rezultatih. Pomembnejše je nekaj, česar ni mogoče izmeriti s priznanji: dekleta so skupaj v dobrem in slabem. Skupaj trenirajo, potujejo, se veselijo, si pomagajo in bodrijo druga drugo. Včasih so zraven tudi solze. Po tolikšnih letih so postale velika družina.

Ples med košarko, hokejem na parketu in življenjem

Step je že od začetka povezan z življenjem kraja. Plesalke še danes nastopajo ob košarkarskih in tekmah v hokeju na parketu, zato sta Jaka Trček, dolgoletni trener mladih košarkarjev, in Nejc Šega, ki je močno vpet v razvoj hokeja na parketu v Poljanski dolini, na jubileju v šali priznala, da mladim športnikom ob tako energičnem navijanju ni vedno najlažje ostati povsem zbran.

Večer, ki ga je povezovala Damjana Peternelj, je s komičnimi standup vložki popestril Tin Vodopivec, med nastopi pa so se zvrstili tudi govori. Predsednica ŠD Blegoš Mihaela Oblak Vehar je plesalkam namenila obilo pohval, župan Milan Čadež pa se je spomnil njihovega nastopa ob odprtju športne dvorane.

Na jubilejnem večeru so se plesalkam pridružili tudi tisti, ki s Stepom že leta soustvarjajo zgodbo Poljanske doline: Nejc Šega, Nika Peternel, Milan Čadež, Damjana Peternelj, Mihaela Oblak Vehar in Jaka Trček. / Foto: Matic Zorman

Najbolj čustven je bil Petrin govor. Ob misli o pogumu iz knjige Paula Coelha se je vrnila tri desetletja nazaj, ko je tudi sama zbrala pogum za pot, za katero ni vedela, kam jo bo pripeljala. Sprva je bila morda nevarna, temna in deževna, je opisala. Potem pa so posijali prvi sončni žarki – plesalke in ljudje, ki so ji pomagali ter z njo ustvarili skupnost. Zahvalila se je dekletom, vsem, ki so bili del zgodbe, pa tudi svoji družini: možu Matjažu, ki na nastopih skrbi za zvok, sinu Urbanu, ki je zadolžen za osvetlitev, in hčerki Kaji, ki je v Stepu plesala sedemnajst let.

Ko zapleše cela dvorana

Na koncu pa je Step naredil še nekaj, česar na programu ni bilo mogoče zapisati. Na plesišče so prišli vsi nastopajoči in zaplesali macareno. Kmalu so vstali tudi obiskovalci. V rokah so zažarele svetlobne palčke, z njimi so mahali, poplesavali in se prepustili glasbi. V nekem trenutku ni bilo več jasno, kdo je plesalec in kdo gledalec. Vsa dvorana je plesala skupaj – najmlajši in najstarejši, tisti, ki so v Stepu že desetletja, in tisti, ki so ga morda tisti večer spoznali prvič.

Petra Slabe je govorila o pogumu, ki ga je bilo treba zbrati pred tridesetimi leti. O poti, ki je bila sprva negotova, nato pa so jo osvetlili ljudje. V soboto zvečer je bilo jasno, da ti ljudje še vedno plešejo skupaj. In da pot še ni končana.