Sicilijanska pristnost v parku Madonie

Čeprav si večina dopustnikov ob obisku Sicilije na svojih zemljevidih z majhnimi zastavicami označuje najlepše plaže, spremlja vozne rede ladjic na Eolske otoke ali Favignano ter pozno popoldne že načrtuje večerjo na promenadi, je celinska, gorata notranjost otoka lahko celo bolj pristna in zanimiva kot – včasih celo preveč – turistična in opevana sicilijanska obala.

Tudi me smo si, kakopak, naše kratke italijanske počitnice skoncentrirale na obalni pas med Cefalùjem, Palermom in Trapanijem, a sva z Izo, ki tako kot jaz najraje išče veselje zunaj ustaljenih turističnih poti, drugi dan potovanja namenili raziskovanju naravnega parka v notranjosti otoka. Parco delle Madonie je gorato območje na severu Sicilije, v katerem je za dnevne obiskovalce in zaprisežene pohodnike urejenih več kot 300 kilometrov pohodniških poti. Te se vijejo med gozdovi in širnimi pašniki, vodijo mimo številnih kraških jam ter se nemalokrat povzpnejo do čudovitih razglednih vrhov. Od tam seže pogled vse do neskončne modrine Sredozemskega morja na eni strani in slikovitih gorskih mestec na drugi.

Kratek sprehod do jame Grotta Grattara nad mestom Gratteri, ki je skrita v previsnih apnenčastih obokih / Foto: Neža Markelj

Če torej sledite najinim stopinjam in poležavanje ob morju za nekaj časa zamenjate za divjo naravo, lahko že v dobri uri vijugate po ozkih cestah do mestec Castelbuono, Petralia Soprana in Geraci Siculo ali pa se ustavite v Gratteriju ter pot nadaljujete do kraške jame Grotta Grattara. Slikovita kraška jama z majhnim svetiščem je skrita v previsnem apnenčastem skalnem oboku, z njo pa je povezana tudi legenda o »stari ženi«, ki naj bi po pripovedovanju domačinov živela v jami in se na silvestrovo spuščala skozi dimnike hiš ter otrokom prinašala darila. Ker sva bili z Izo pri jami že v slabe pol ure, sva pohod nadaljevali po označeni stezici, ki naju je kmalu pripeljala na čudovite pašnike pod razglednikom Piano Prato. Raziskovanje parka sva nato nadaljevali z vožnjo proti mestecu Collesano, kjer sva, žal neuspešno, iskali sirarno, na koncu pa si namesto provole, tume in sveže ricotte v majhni slaščičarni Le Delizie di Benedetta privoščili kavo in sladke cannole.

Slastni cannoli v družinski slaščičarni v mestecu Collesano / Foto: Neža Markelj

Ko se danes ozrem nazaj, morda malo obžalujem, da smo notranjosti otoka namenile tako malo časa. Če bi imela na voljo dan ali dva več, bi pot z veseljem nadaljevala proti Isnellu in fotogeničnemu Castelbuonu ali pa se povzpela na drugi najvišji sicilijanski vrh – Pizzo Carbonara. Tako pa naju je z Izo čas že priganjal proti Trapaniju, kjer sva po hitri osvežitvi v morju pobrali Hano. Veselju ob ponovnem snidenju je sledila odlična, tipično sicilijanska večerja s parmigiano, testeninami alla Norma in caponato.