Sanje, ujete v šiv

Ko triindvajsetletna Dedee Koželj govori o svojih razstavljenih oblačilih, jih ne vidi zgolj kot modne kose. »Zame je vsako to oblačilo lahko artefakt.« Lahko ga oblečemo, lahko pa ga preprosto opazujemo kot razstavni eksponat, je opisna. Prav zato je svoji razstavi v novem paviljonu Arboretuma Volčji Potok nadela ime Artefakti nekega drugega sveta. Na ogled je šest kreacij, ki so nastale kot njen diplomski projekt na pariški šoli ESMOD, najstarejši šoli modnega oblikovanja na svetu, kjer se je v okviru dodiplomskega programa specializirala na področju visoke mode (Haute Couture), ki temelji na vrhunskem ročnem delu, tehnični natančnosti izdelave in uporabi najkakovostnejših materialov. Gre za področje, ki ga pri nas v takšni obliki ni mogoče študirati.

Od plesa do visoke mode

Dedee Koželj je odraščala v okolju, kjer je bilo ustvarjanje nekaj povsem naravnega. Njena babica je bila izjemna šivilja, zato je že kot otrok opazovala njene roke pri delu. Tudi mama je spodbujala njeno umetniško radovednost. Tako se je počasi oblikoval svet, iz katerega danes črpa ideje.

Pomemben del njenega življenja je predstavljal ples. Tudi tekmovala je v standardnih in latinskoameriških plesih. Ples jo je naučil discipline, vztrajnosti in predvsem občutka za gibanje.

»Še danes razmišljam o tem, kako se oblačilo obnaša, ko se telo premika, ne le, kako je videti, ko miruje,« je pojasnila.

Po Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer modno oblikovanje, se je morala odločiti med plesom in modo. Izbrala je slednjo. Še po kratkem poskusu v kozmetologiji je hitro ugotovila, da jo bolj kot sama lepota zanima ustvarjanje celovitih vizualnih pripovedi – in to jo je pripeljalo v Pariz.

Študij na ESMOD Paris je bil hkrati zahteven in transformativen. Postala je ena uspešnejših študentk v svoji generaciji, pri nadaljevanju študija pa ji je pomagala tudi štipendija ministrstva za kulturo. Šolanje je zaključila z odliko.

Redko začne pri oblačilu

Preden nastane kreacija, si mlada oblikovalka najprej predstavlja njeno atmosfero, zgodovino, like, arhitekturo in čustva. Ideje pogosto najprej zbere v digitalnih kolažih, ki so zanjo neke vrste skica. Iz njih črpa navdih za materiale, teksture, vzorce in silhuete.

Proces je dolg in organski. Začetna ideja se lahko skozi mesece ustvarjanja popolnoma spremeni, se je nasmehnila, ko nas je vodila po razstavi.

»Najbolj me pri visoki modi privlači ravnovesje med umetniško svobodo in tehnično disciplino.« Tudi zato je Dedee všeč visoka moda. Omogoča ji, da sama razvija skoraj vse, od koncepta do končne podobe. Razstavljeno kolekcijo je razvijala devet mesecev, od prvih raziskav in digitalnih kolažev do konstrukcije krojev, pomerjanj, šivanja in končne predstavitve.

Najzahtevnejši deli procesa so ji pogosto celo najljubši. V natančnem ročnem delu najde mir, rokodelsko spretnost pa razume kot eno najmočnejših oblik ustvarjalnosti.

Omeni tudi tehnično izvedbo, saj »papir vse prenese« pravi. Ko začneš šivati, pa se pokažejo zapletene konstrukcije. Takrat je treba razmišljati, kateri korak bo prvi, kaj bo zašito ročno, kaj na stroju, boš vse skupaj sploh lahko izvedel …

Njen modni Dante Alighieri

Njena diplomska kolekcija nosi nekoliko skrivnosten naslov Morning Always Comes to Kill the Dream (Jutro vedno pride, da ubije sanje). Navdih zanjo je našla v Dantejevi Božanski komediji, svojem najljubšem literarnem delu.

Vendar ni želela preprosto prenesti Dantejeve zgodbe v oblačila, zato njena kolekcija deluje kot nekakšno senzorično popotovanje. Vsako razstavljeno oblačilo ima svoje ime, ob njem pa je zapisan tudi verz, ki je bil izhodišče za njegovo nastajanje. Ob vsakem je navedeno, koliko časa je bilo potrebno za njegovo izdelavo. Nekateri kosi so zahtevali 90 ur, drugi tudi 300 in več. V kreacijah se prepletajo različne teksture, materiali in strukture, rdeča nit modne zgodbe so pikice. Pomembne so silhuete. Vse od naštetega pa pri gledalcu vzbudi občutek, da oblačila stojijo med njim in domišljijo; da ne gleda le oblačil, ampak za nekaj trenutkov pokuka v drug univerzum.

Razstavljene so tudi fotografije z modeli, ki jih dopolnjujejo posebna ozadja in so ravno tako razstavljena, a v večji različici.

Ko se moda sreča z obrtjo

Pri kolekciji je Dedee Koželj sodelovala tudi z dvema slovenskima mojstroma. Zvonko Drobnič, zadnji steklopihač pri nas, je zanjo izdelal steklene diske, ki jih je sama ročno prišila na krilo ene od kreacij. Leseni tulci iz češnjevega lesa pa so delo mojstra Dušana Vesela iz Ribnice. Vsak je bil ročno izdelan, pobarvan in polakiran ter nato posebej prišit na krilo.

Ko se manekenka premika, leseni elementi ustvarjajo zvok, je bila opisna pri svoji razlagi.

Pariški svet v arboretumu

Razstava v Arboretumu Volčji Potok je nastala tudi zaradi povezave z družino avtorice razstave. Njena mama raziskuje zgodovino družine Souvan, ki je bila pomembno povezana z Arboretumom. Ko pa je park dobil novi prireditveni paviljon, se je ponudila priložnost, da prostor zaživi tudi na ta način.

Tako je Dedee svoj pariški svet pripeljala v Arboretum Volčji Potok.

Razstava je na ogled še do 20. avgusta. Vodenje po njej z avtorico pa ujamete še jutri, 19. avgusta, ob 17. uri.

Nadaljevanje pariške zgodbe

Dedee Koželj želi nadaljevati delo na področju visoke mode in izpopolnjevati svoje znanje. Septembra jo čaka obvezna praksa pri priznani pariški modni hiši Matières Fécales, ob tem pa ima še druge ponudbe. Zanimajo jo tudi možnosti za razvoj tega področja v Sloveniji. Pri nas imamo nadarjene oblikovalce in živahno sodobno modno sceno, tradicija pariške visoke mode, ki temelji na ateljejskem delu in posebnem rokodelskem znanju, pa je manj vidna, je mnenja.

»Ne želim, da bi eno nadomestilo drugo,« je dejala in sklenila: »Želim si, da bi se o tem več pogovarjali.«