Petdeset let od valete

V razredu je bilo 28 učencev, tokrat se jih je vabilu na srečanje odzvalo okoli dvajset, dejansko pa jih je prišlo 15. »Nekateri so se opravičili, predvsem zaradi zdravstvenih težav, eden pa je bil odsoten zaradi kolesarjenja po Italiji,« je povedala organizatorka srečanja Jana Kovač, ki ravno tako izhaja iz te generacije.

Ko so pred petdesetimi leti sedli v osnovnošolske klopi, je bilo v razredu le deset deklet in 18 fantov. Po končani osnovni šoli je večina šolanje nadaljevala. Odločili so se, da bodo znanje pridobivali na različnih srednjih šolah. »Nekaj nas je odšlo na gimnazijo, nekateri na ekonomsko, elektro oziroma strojno srednjo šolo, drugi pa so končali poklicno šolo in se izobrazili za različne poklice,« je naštela naša sogovornica. Izvedeli smo tudi, da ima eden od njihovih sošolcev Slaščičarno Lincer, tako da jim za srečanje vedno pripravi torto s sliko in podpisi razreda. Govorimo o Matevžu Ličnu, ki je sicer na Gorenjskem in širše znan tudi po svojih brezglutenskih slaščicah.

Nekdanji sošolci, ki se sicer srečujejo na pet let, so se tokrat Pr' Jazbcu zbrali že drugič. Tam se dobro počutijo, imajo pa tudi možnost, da se dalj časa podružijo, je dejala Jana Kovač.

»Kot sem že omenila, smo ob odprtju nove šolske stavbe začeli obiskovati prvi razred,« je nadaljevala. Izvedeli smo še, da so bili v različnih razredih, združili pa so jih v šestem razredu, in sicer z namenom, da jih pošljejo v šolo v Predoslje. Vendar so se temu njihovi starši uprli, saj so menili, da bi bilo to slabše zanje, pa tudi avtobusne povezave so bile pri Osnovni šoli Franceta Prešerna boljše. Pojasnila je, da jih je bilo veliko s Kokrice in Mlake, zato so se družili tudi izven šole, v prostem času.

Kovačeva se še zelo dobro spominja, da so bili fantje v mladosti nekoliko bolj razigrani od deklet. Sošolcem je namreč večkrat prišlo na misel »špricanje« pouka, čeprav je šlo bolj za poskuse kot dejansko izostajanje od pouka. Dekleta so jih pogosto poskušala od tega tudi odvrniti. Kljub temu so ostali dober in povezan razred, kar se kaže tudi v današnjih srečanjih, ki jih spremljata smeh in prijetni spomini, meni.

»Radi se družimo, se pogovarjamo in veliko smejimo. Zelo so nam ostali v spominu tudi učitelji, nekateri v malo slabšem, večinoma pa v lepem.« Njihov razrednik je bil učitelj tehnike Jože Velušček, ki je veljal za dobrega razrednika, zdaj pa je že več let pokojen, je še povedala.