Od Vrhnike do Drača, 7. del

Danes nas je čakala sedma etapa čez samotne planote in divjino Hercegovine. Iz mesta Konjic smo prvih nekaj kilometrov kolesarili ob reki Neretvi, vse do naselja Polje Bijela. Nato smo zapustili dolino in se podali v sedem kilometrov dolg vzpon. Na vrhu se je odprla planota, kjer je cesta umirjeno valovala skozi redko poseljeno pokrajino.

Mimo vasi Borci smo kolesarili ob ostankih preteklosti – nekropola stečkov na najdišču Kaursko groblje je danes zaščiten narodni spomenik. Cesta se je nato začela spuščati proti Boračkemu jezeru, ki leži pod mogočnim gorovjem Prenj, enim najbolj markantnih delov Dinarskega gorstva, katerega ime po izročilu povezujejo s slovanskim bogom Perunom.

Od jezera smo se kmalu vrnili k Neretvi in nekaj več kot 12 kilometrov kolesarili ob njenem toku. Pri izlivu potoka Slatinica smo reko ponovno zapustili in začeli nov, dolg vzpon. Ob poti smo se ustavili pri izviru Hair česma, nato pa nadaljevali mimo še ene nekropole stečkov – kamnitih nagrobnih spomenikov, značilnih za te kraje.

Pri kraju Odžaci je moral spremljevalni kombi zaradi slabe ceste narediti velik obvoz, zato ga do cilja nismo več srečali. Mi pa smo nadaljevali v strm klanec. Pot je bila zelo zahtevna – razdrapan makadam, ostre skale in popolna samota. Dolge kilometre nismo srečali žive duše.

Vzponi in spusti so si sledili brez predaha. Pri spustu do mostu čez Vrhovinsko rijeko, približno 15 kilometrov dolgo reko, ki danes tvori mejo med Federacijo Bosne in Hercegovine ter Republiko Srbsko, sem doživel nepričakovano srečanje s čredo ovac in ne prav prijaznim ovčarskim psom. Nenadoma sem zagledal ovce, ki so prečkale pot. Ustavil sem se kakšnih sto metrov više. Pes, ki jih je spremljal, je planil proti meni po klancu navzgor. Kolo sem postavil medse in psa in sva »plesala«, dokler ni za čredo prišla priletna pastirica in ga poklicala.

Sledil je še zadnji vzpon na nadmorsko višino nekaj več kot 1.000 metrov. Po valoviti planoti smo po desetih kilometrih dosegli cilj v Kalinoviku, majhnem mestu na približno 1.070 metrih nadmorske višine. Ti kraji nosijo tudi težo novejše zgodovine, ki je močno zaznamovala podobo kraja in prebivalstvo, ki je danes pretežno srbske narodnosti.

Samotnost poti je še dodatno poudaril domačin, ki smo ga srečali ob prihodu. Ko smo mu povedali, od kod prihajamo, je presenečeno dejal: »Od rata niko nije prošao ovim putem.« (Od vojne ni nihče šel po tej poti).

Dan smo zaključili v hotelu Moskva, kjer nas je po 78 kilometrih in 2.451 višinskih metrih pričakala zaslužena večerja. To je bila ena najtežjih, a hkrati najbolj prvinskih etap naše poti – dan, ko smo občutili divjino in samoto Dinaridov.