Od Vrhnike do Drača, 14. del

Naše kolesarsko potepanje po sredini Dinarskega gorstva smo prejšnji dan zaključili v Draču. A to še ni bil pravi konec kolesarjenja. Čakala nas je še zadnja etapa iz Trsta do Vrhnike.

V Draču se je naša odprava razdelila v dve skupini. Prva se je že dopoldne odpravila na dolgo pot proti Trstu s spremljevalnim kombijem. Pot nas je vodila skozi slikovito Boko Kotorsko in mimo Dubrovnika do Makarske, kjer smo prenočili. Naslednji dan smo nadaljevali po znameniti Jadranski magistrali do Buzeta v Istri, kjer smo ponovno prespali. Tretji dan nas je zjutraj čakala še pot do Trsta.

Druga skupina je imela prvi dan čas za ogled Drača, saj so se na trajekt vkrcali šele zvečer. Ta jih je najprej popeljal do Ancone, nato pa naprej proti Trstu. Dolga plovba se ni končala brez zapletov. Ko je Franci ob izkrcanju na ladijski recepciji želel prevzeti svoj potni list, ga ni bilo več – nekdo si ga je prisvojil. Brez veljavnega osebnega dokumenta mu mejna kontrola ni dovolila vstopa v Italijo. Šele po posredovanju luške policije in slovenskega konzulata je prejel začasne dokumente, ki so mu omogočili nadaljevanje poti.

Po jutranjem italijanskem kapučinu smo se brez Francija odpravili na pot, spremljevalni kombi pa je ostal v Trstu in ga počakal. V prvem delu smo kolesarili po trasi nekdanje železniške proge Trst–Hrpelje–Kozina. Proga je obratovala med letoma 1887 in 1960, danes pa je priljubljena pohodniško-kolesarska pot, ki je deloma asfaltirana, deloma pa makadamska.

Po uspešno urejenih formalnostih in prečkanju meje je Franci sedel na kolo ter sam nadaljeval pot. Na Kozini nas je dohitel ravno med odmorom za malico pri spremljevalnem kombiju, kjer smo ga z veseljem ponovno pozdravili.

Po počitku smo nadaljevali po stari cesti skozi Divačo, Senožeče, Razdrto, Postojno, Planino, Kalce in Logatec. Ko smo se približevali Vrhniki, so se v mislih nizali spomini na vse, kar smo doživeli v preteklih tednih: samotne makadamske poti Hercegovine, globoke kanjone Tare in Pive, planote Črne gore, albanska mesta in številna srečanja z ljudmi, ki smo jih srečevali na poti.Zadnja etapa je bila dolga 87 kilometrov, na njej pa smo premagali približno 1200 višinskih metrov. Z njenim zaključkom se je sklenil tudi velik krog naše ar-kolo-navtske avanture. Kolesarjenje smo začeli na Vrhniki in ga po 14 etapah prav tam tudi končali. V tem času smo prekolesarili približno 1.200 kilometrov in premagali okoli 16.400 višinskih metrov. Pot nas je vodila skozi Slovenijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Črno goro in Albanijo, nato pa čez Italijo nazaj domov.

Kljub številnim lepim doživetjem in uspešno zaključeni poti je njen konec spremljal tudi kanček grenkobe. Zaradi hude poškodbe ob padcu je moral naš prijatelj ostati na zdravljenju v bolnišnici v Tirani, zato se je domov vrnil precej pozneje kot preostali člani odprave.