Predstavitev albuma MUSICK v ljubljanski Cukrarni je potrdila, da Laibach ostajajo eden ključnih fenomenov umetniške krajine. / Foto: Matic Zorman
Predstavitev albuma MUSICK v ljubljanski Cukrarni je potrdila, da Laibach ostajajo eden ključnih fenomenov umetniške krajine. / Foto: Matic Zorman
Laibachov pop
Album MUSICK razpira vprašanje, kaj pomeni ustvarjati glasbo v dobi algoritmov in umetne inteligence.
Ko Laibach izdajo svoj »najbolj pop« album, to ni kapitulacija, temveč strategija. Album MUSICK, predstavljen v ljubljanski Cukrarni, namreč deluje kot zvočni laboratorij sodobnosti: glasba, ki hkrati zapeljuje in razkriva mehanizme lastne zapeljivosti.
Laibach nikoli niso verjeli v izvirnost, temveč v razkrivanje ideologije, ki jo proizvajajo. Tokrat to počnejo z orodji, ki jih sicer uporablja industrija – algoritmi, hiperprodukcija, umetna inteligenca. Rezultat je album, ki zveni nalezljivo, skoraj lahkotno, a pod površjem nenehno razpada. Pop tu ni cilj, ampak maska; forma, skozi katero pronica dvom.
Osrednja napetost albuma se vzpostavi med človekom in strojem. Skladbe kot Allgorhythm ali AI – Das göttliche Kind ne tematizirajo le digitalnega sveta, temveč ga posnemajo in obenem sabotirajo. Laibach algoritme uporabljajo proti njim samim: ponavljajo, variirajo, preoblikujejo, dokler se v tej predvidljivosti ne odpre razpoka. V tej razpoki se znova pojavi tisto, kar je v popu najtežje – možnost mišljenja.
MUSICK je zato manj zbirka skladb kot komentar stanja. Govori o prenasičenosti, o glasbi kot šumu, ki ga proizvaja sistem, a hkrati tudi o obsesiji, ki umetnost kljub vsemu žene naprej. Če je glasba danes pogosto reducirana na ozadje, Laibach zahtevajo, da jo znova slišimo – kot vprašanje.
Morda je to njihov najbolj dostopen album. Nedvomno pa tudi eden bolj nemirnih.