Globalno in lokalno

Tri zgodbe v eni

»Predpostavka o neomejenih potencialih rasti je pripeljala do nadvlade globalnega uveljavljanja interesov nad lokalno avtonomijo in varnostjo.« Tako v svoji razpravi ugotavlja sociolog Zdravko Mlinar. »V zadnjih desetletjih smo v javnosti obravnavali tri ključne procese kot ločene zgodbe. Prva je bila okoljska kriza – opozorila o izčrpavanju virov, podnebnih spremembah in degradaciji narave. Druga je bila globalizacija – kot zgodba o povezovanju sveta, rasti trgovine in novih priložnostih. Tretja pa je bila samooskrba – pogosto razumljena kot ostanek preteklosti ali znak zaprtosti. Danes vemo, da te tri zgodbe niso ločene; so le tri plati istega problema. Globalizacija je omogočila rast, vendar na račun intenzivnega izkoriščanja naravnih virov. Okoljska kriza je pokazala meje takšnega modela. Samooskrba pa se iz ideološkega vprašanja spreminja v vprašanje preživetja. Civilizacija nas je s svojo tehnološko močjo in organizacijskimi sistemi oddaljila od neposredne odvisnosti od narave, ki jo v imenu napredka nepopravljivo uničujemo. Hrana prihaja iz trgovine, energija iz omrežja, voda iz pipe. Ta posredovanost ustvarja iluzijo neodvisnosti. V resnici pa smo bolj odvisni kot kadarkoli prej – le da so te odvisnosti razpršene in skrite. Ko se globalni tokovi pretrgajo, se ta iluzija razblini.« Globalni interesi so lahko tudi generator lokalnih konfliktov. »Globalizacija se danes ne kaže več kot obljuba o univerzalnem blagostanju: ni več nevtralna infrastruktura, temveč polje moči. Odločitve, sprejete na globalni ravni, imajo neposredne in pogosto destabilizirajoče učinke na lokalne družbe. Odločitve v globalnih centrih moči vse pogosteje povzročajo lokalne politične, ekonomske in socialne krize. Poglejmo največje svetovne velesile: vprašanje njihove vloge v mednarodnih konfliktih, od vzhodne Evrope do Bližnjega vzhoda in Afrike, ni več le tema visoke zunanje politike. Ti konflikti so postali vžigalnik za notranje družbene nerede, neposredno vplivajo na domačo politiko, cene energentov in občutek osnovne varnosti. V Združenih državah Amerike se to jasno kaže v politični polarizaciji glede zunanje politike. Vojna v Ukrajini, konflikti na Bližnjem vzhodu ali odnosi s Kitajsko niso več oddaljene teme. Postale so notranjepolitična vprašanja, ki vplivajo na volitve, proračun in družbeno kohezijo. Globalni interesi razdirajo lokalni politični prostor. Podoben proces poteka v Evropi. Nemčija je desetletja gradila svojo industrijsko moč na stabilnih in poceni dobavah energije, zlasti plina iz Rusije. Vojna v Ukrajini je to strategijo čez noč sesula. Posledice niso le ekonomske – višje cene energije, zmanjšana konkurenčnost industrije –, temveč tudi socialne in politične: nezadovoljstvo prebivalstva, protesti, povečanje političnih skrajnosti. Francija se sooča z notranjimi nemiri, ki so deloma povezani z globalnimi migracijskimi tokovi in postkolonialnimi odnosi. Italija in Grčija sta na prvi liniji migracijskih pritiskov, ki izhajajo iz konfliktov in podnebnih sprememb v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Globalizacija tako ne povezuje le trgov, temveč tudi konflikte. Odločitve v enem delu sveta ustvarjajo posledice v drugem – pogosto tam, kjer za te odločitve ni bilo demokratičnega soglasja.«

Konec neskončne rasti

Mlinar opozori, da je iluzija neskončne rasti naletela na realnost omejitev. »V jedru problema je model nenehne gospodarske rasti. Ta predpostavlja, da je mogoče proizvodnjo in potrošnjo neomejeno povečevati: kapitalizem se mora nenehno širiti in ustvarjati profit, sicer propade. To vodi v neenakost, brezobzirno potrošnjo in uničevanje skupnega doma v imenu uporabnih virov. Toda planet ima meje. Podnebne spremembe že danes vplivajo na kmetijstvo po svetu. Suša zmanjšuje pridelke, poplave uničujejo infrastrukturo, degradacija tal zmanjšuje rodovitnost. Hkrati število prebivalstva in poraba naraščata. Tekmovanje za vire se zaostruje. Države in korporacije kupujejo kmetijska zemljišča v tujini, da bi si zagotovile prihodnjo oskrbo. Ta proces pogosto poteka na račun lokalnega prebivalstva, ki izgublja dostop do zemlje. Rast, ki ignorira te omejitve, vodi v konflikt – tako med državami kot znotraj njih.«

Sklepna ugotovitev

Sociolog sklene: »Da nam ne bi bilo treba v prihodnosti uničevati lastne infrastrukture, da bi popravili napake današnje odvisnosti, moramo začeti obravnavati meje rasti, globalizacijo in samooskrbo kot enovit problem. Manj odvisnosti od globalnega trga bo pomenilo več svobode za vse nas.« (Vir: Zdravko Mlinar, Pasti planetarne soodvisnosti, Delo, Sobotna priloga, 25. 4. 2026) Podpišemo.