Izkopano podzemlje

Ena od najbolj zanimivih skrivnosti Neaplja leži štirideset metrov pod njegovimi temelji. Zgodovina mesta sega v sredino prvega tisočletja pred našim štetjem, ko so se tam naselili Grki in mesto poimenovali Neapolis.

Gradbeni material, tuf, je bil darilo vulkanskega območja, na katerem so se odločili zgraditi mesto. Kamen so izkopali neposredno pod mestom, kjer so nato postavili hišo ali tempelj. Da se tla ne bi vdrla, so kopali zelo globoko. Tuf je namreč lahek porozen kamen, ki nima velike nosilnosti. Pod velikim pritiskom nastane iz majhnih delcev izbruhanega vulkanskega materiala. Ker je neapeljski tuf zelo mehak in so ga z lahkoto rezali, je bil kot nalašč za gradnjo novega mesta. Ko je to raslo, se je večalo tudi njegovo podzemlje. Izkopavanje kamna se je nadaljevalo tudi v času Rimljanov, ki so podzemne prostore povezali in skoznje napeljali akvadukt. V srednjem veku so Neapeljčani še naprej uporabljali najbližji in najcenejši gradbeni material. Nastale skrivne prehode so za tajne premike pod mestom uporabljali trgovci, umetniki in celo plemstvo. Ocenjujejo, da je pod Neapljem za 450 kilometrov izkopanih predorov.

Ogled je mogoč le s spremstvom vodiča. / Foto: Peter Košenina

Ker je tuf porozen, voda pronica skozenj. To njegovo lastnost so meščani hitro izkoristili in izkopane prostore uporabili za vodnjake. Stene so premazali s pasto, ki je vodi preprečila prehod skozi kamen, zato se je v njem začela nabirati kot v vodnjaku. Ne površju so nato le izkopali luknjo in skoznjo zajemali vodo. To so počeli vse do leta 1884, ko je v mestu zaradi prevelikega števila prebivalcev in slabih sanitarnih razmer izbruhnila kolera. Podzemlja nato niso uporabljali vse do druge svetovne vojne, ko so v njem našli varnost pred bombnimi napadi.

Ogled podzemlja je mogoč na več točkah v mestu. Mi smo vanj vstopili na trgu Piazza San Gaetano. V dobri uri smo si ogledali le njegov delček. Ogled je mogoč le z vodičem. Na naši poti po podzemlju smo hodili po predorih, ki so povezovali prostore s skoraj povsem ravnimi stenami. Ustavili smo se v prostoru, kjer so pod električnimi lučmi povsem normalno uspevale rastline. Ne zalivajo jih, saj voda, ki jo potrebujejo za rast, pronica skozi kamen.

V vodnjakih se zbira voda, ki pronica skozi porozni tuf. / Foto: Peter Košenina

Na neki točki je vodič tiste, ki se v majhnih in ozkih prostorih ne počutijo dobro, prosil, naj gredo po bližnjici proti izhodu, drugi pa smo nadaljevali pot. Prehodili smo kakih sto metrov dolg neosvetljen rov, ki je bil tako ozek, da smo morali po njem hoditi bočno, svetili pa smo si s svetilkami telefonov. Splačalo se je potrpeti, na njegovem koncu je bil namreč prelep vodnjak, poln čiste vode.