Glasovi z globino

Vokalni ansambel Elinor je v sodelovanju z Zavodom Poljanska dolina pripravil koncert, ki je poslušalce popeljal skozi spevne plasti slovenske ljudske dediščine, prefinjene večglasne harmonije, klasične mojstrovine in presenetljivo tople dotike sodobne popularne glasbe.

Čeprav skupino Elinor v tej zasedbi deluje šele od pozne jeseni, jo sestavljajo izkušeni in predani glasbeniki: Barbara Barać, Jan Veljak, Robert Feguš in Marinka Golob. A tisto, kar jih resnično povezuje, niso le izkušnje. Je ljubezen do kakovostne vokalne produkcije in predvsem spoštljiv, iskren odnos do glasbe same. »Našli smo se v skupnih vrednotah, v pogledu na to, kaj glasba lahko pomeni človeku, kaj lahko prinese občinstvu,« pove umetniški vodja zasedbe Robert Feguš.

Njihova osrednja usmeritev je ustvarjanje premišljeno oblikovanih tematskih programov, ki temeljijo na tehtnih besedilih, brezčasni melodiki in vsebinski globini. Njihove pesmi so izbrane glede na pomen besedila, ki nagovarja čas in človeka v njem. Radi posežejo tudi po skladbah manj znanih ali pozabljenih slovenskih avtorjev, včasih celo pozabljenih dragocenosti iz narodnega izročila.

Na koncertu v Dvorcu Visoko so tako zazvenele tudi nekatere ljudske pesmi – Rožmarin se m'je posušu, Sen mi ne pobič perleti in Svatski obični reji – ki so zvenele skoraj mistično, saj so se stapljale z zgodovinskim ambientom in akustiko prostora. A Elinor pri svoji misiji ne ostaja ujet v preteklosti. »Če želimo doseči širše občinstvo, tudi mlajše, potem moramo ponuditi tudi glasbo, ki je bližje njihovemu vsakdanu. Zato se ne izogibamo moderni glasbi,« pravi Feguš. In tako so poslušalci na istem koncertu denimo lahko slišali tudi klasiko iz zakladnice Elvisa Presleyja – Can't Help Falling in Love.

Takšen razpon – od renesančnih melodij do popularnih uspešnic 20. stoletja – morda res ni nekaj, kar bi pričakovali od zasedbe, ki prisega na tehtnost. A Elinor to razpetost obvladuje z občutkom. Ni jih strah kontrastov, ker jih znajo osmisliti. Vsaka skladba v njihovem programu ima razlog, da je tam. Vsaka pesem nosi svoj del zgodbe, ki jo Elinor gradi – zgodbo o glasbi kot sredstvu dialoga, iskanju lepote in povezovanju ljudi.