Trdo delo in veselje do življenja

Dne 27. septembra je stoti rojstni dan v krogu družine in prijateljev praznovala Adela Klemenc iz Radovljice. Ob visokem jubileju ji je prejšnji četrtek prišel voščit tudi radovljiški župan Ciril Globočnik.

Kar takoj mu je povedala, da nima občutka, da je njena starost kaj posebnega. »Oče je umrl pri 75 letih. Še se spomnim, kako smo si govorili, kakšno visoko starost da je doživel, zdaj pa celo sto let ni nič tako zelo posebnega,« razmišlja iskriva gospa bistrih misli in s prav posebnim smislom za humor.

S sinom Matjažem po moževi smrti pred nekaj leti sama živita v hiši z vrtom na robu Radovljice. Hči Alenka je v Ljubljani, a vsak teden prihaja na obisk. »Nikoli brez peciva, ki ga sama speče,« ponosno pove gospa Adela.

V ustaljenem ritmu

Še vedno gre rada ven, največkrat na balkon. Je treba trenirati, pa čeprav s pomočjo hojice, če hoče človek dolgo živeti, pove odločno. Tudi sicer ji nikoli ni dolgčas. Z Matjažem imata utečen ritem, pravi: okoli pol desete vsak dan pijeta kavo, nato gre na balkoh, po kiskik in nabiranje korakov. Sledi zgodnje kosilo in telefonski klepet s hčerko  ...

»Počivam, gledam televizijo in poslušam,« odgovori na vprašanje, kakšni so njeni dnevi. Vesela je vsakega, ki pride na obisk in na klepet.

Oči ji ne služijo več tako kot nekoč, zaradi česar ne bere več toliko kot včasih, pa zato proti večeru rada prižge televizijo in spremlja kvize. »Skoraj vse odgovore ve,« z nasmehom in tudi s ponosom pove sin Matjaž, sicer športni novinar, ki piše za Deželne novice, Jeseniške novice in tudi za Gorenjski glas. Zadovoljen je, da si z mamo delita tudi navdušenje nad športom. »Za vse rezultate ve, sploh skoke ima rada in tudi s hokejem je na tekočem.«

Le prepiri in katastrofe iz večernih poročil, ki so na programu med kvizi in športom, jo včasih spravijo v slabo voljo, prizna.

Najprej na Jesenice

Na Gorenjsko je kot mlado dekle prišla iz Studenca pri Sevnici. »Kar pomnim, je bila doma gostilna, še danes je, velika. Pri Jancu se reče. O, veliko smo delali. Bilo nas je osem otrok, očetu je bilo ime Alojz, mami pa Ana. Jaz sem se rodila predzadnja,« se spominja časov svojega otroštva.

Leta 1941 je bila družina izgnana v Nemčijo, kasneje v Francijo. Na domačijo, ki je bila izropana, so se vrnili avgusta 1945. Domačijo je bilo potrebno obnoviti, mladi Adeli pa je to preprečilo nadaljevanje šolanja.

Pred njo je na Jesenice prišla njena sestra, dolgoletna glavna sestra jeseniške bolnišnice Jožica Brandstetter, poročena z zdravnikom Francem Brandstetterjem, kasneje predstojnikom internega oddelka na Jesenicah. Mlajša Adela ji je leta 1955 sledila, in se prav tako zaposlila v Splošni bolnišnici Jesenice, kjer je bila 30 let, vse do upokojitve, bolnišnična adiminstratorka na internem oddelku.

Tu se je vedno imela lepo

Na Jesenicah je spoznala moža in čez nekaj let so se vsi, tudi sestra s soprogom, preselili v Radovljico, kjer so drug ob drugem zgradili hiši. Na vprašanje, ali je imela kdaj domotožje po krajih svojega otroštva, pa hitro odgovori: »Nobenega, saj sem se tukaj vedno imela lepo.« Pogreša le sestro, ki je umrla leta 2021, leto dni za njenim možem. Vse življenje sta bili zelo tesno povezani.

Da je zadovoljna v Radovljici, je zagotovila tudi županu. »Kako ne, saj imamo vse, lekarno, trgovino, zdravstveni dom, avtobus in vlak ... še avioni so blizu!« In recept za dolgo življenje: »Vse življenje sem 'fejst' delala ... ampak z velikim veseljem. Z možem sva imela tri vrtove in z največjim veseljem sem delala na vrtu. To pa križanke, to mi je bilo najbolj všeč.«