Kmetijska tehnika od preprostih orodij do sodobnih strojev

Virmaše – Rajko Bernik iz Virmaš izhaja s kmetije v Žabnici, kjer je dobro spoznal kmečko življenje in delo. Izučil se je za avtomehanika, a se je potlej usmeril v kmetijstvo, se šolal korak za korakom in pri dvaintridesetih letih doktoriral na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer zdaj že vrsto let predava o vsebinah kmetijskega inženirstva. Lani je pri fakulteti izdal raziskovalno delo Kako so kmetovali nekoč, to delo je bilo tudi osnova za knjigo z naslovom Umno kmetovanje nekoč in s podnaslovom Vpliv razvoja kmetijstva na življenje in napredek človeka, ki je pred nedavnim izšla pri Kmetijski založbi. Zasnoval in uredil jo je Jani Lazar (po rodu iz Žirov), ki jo je vsebinsko popestril še z dialogi med očetom Frencem in materjo Johano o aktualnih temah in oblikovno z ornamenti Jožeta Karlovška.

»Umno kmetovanje« je način razmišljanja

»Knjiga je preplet tehnične, kulturne in duhovne zgodovine slovenskega kmeta,« pravi dr. Bernik in poudarja, da v naslovu uporabljeno »umno kmetovanje« ni le izraz za napredno uporabo orodij, temveč način razmišljanja. Knjiga predstavlja razvoj kmetijske tehnike od najpreprostejših orodij, kot so ralo, lemež, brana, do zapletenih mehanizmov, ki so zaznamovali začetek industrijskega kmetijstva, ter sodobnih, tehnično dovršenih kmetijskih strojev. S slikami, preglednicami in razlagami razkriva, kako so posamezni izumi, kot so plug, kosilnica, mlatilnica in traktor, postopoma spreminjali delo na polju in v hlevu ter izboljševali življenjske razmere kmečkega prebivalstva. Še poseben poudarek daje razvoju pluga, enega najstarejših kmetijskih orodij, ki je staro več kot štiri tisoč let. Poleg tehničnega napredka opisuje tudi širše kulturne in družbene razsežnosti kmetovanja, še zlasti pomen znanja, delavnosti in opazovanja narave, pa tudi spoštovanje zemlje, vode in živali. Obravnava tudi družbene spremembe (ustanovitev Kmetijske družbe leta 1767 in odpravo tlačanstva leta 1848) ter pomembne osebnosti, ki so vplivale na razvoj kmetijstva na Slovenskem. Med osebnostmi izpostavlja avtor knjige tudi politika in plemiča Otona Detelo, ki se je rodil na Ajmanovem gradu pri Svetem Duhu in se je kot poslanec v tedanjem Kranjskem deželnem zboru in kot deželni glavar ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja zelo zavzel za izboljšanje razmer v kmetijstvu in za pomoč kmetu. Ko dr. Bernik predstavlja tehnične novosti na Sorškem polju, izpostavlja tudi Igorja Jamnika – Jurcovega iz Žabnice, ki je skonstruiral več kmetijskih strojev, med drugim polavtomatski sadilec krompirja in samonakladalno prikolico za krmo.

S tehničnim napredkom tudi večja storilnost

»Velik izziv v razvoju kmetijskih strojev je bila vedno omejena vlečna oziroma pogonska moč. Sprva so vsa opravila temeljila na fizični moči človeka. Na primer – pri mlačvi žita s cepcem je kmet zmogel omlatiti le okoli sedem kilogramov žita na uro. Z uporabo vlečnih živali se je storilnost povečala približno za desetkrat, z nadaljnjim tehnološkim razvojem pa v primerjavi s tradicionalnimi metodami celo za več tisočkrat,« v knjigi ugotavlja dr. Bernik in dodaja, da je bil podoben napredek tudi v drugih kmetijskih dejavnostih, tako pri pridelavi poljščin kot v živinoreji. Avtor postreže v knjigi tudi z zanimivo primerjavo: leta 1850 je kmet za vse delovne postopke pridelave žita na enem hektarju potreboval 277 delovnih ur in pridelal okoli 1200 kilogramov žita, leta 2018 pa je za to potreboval manj kot pet delovnih ur in pridelal 8100 kilogramov žita.