Ob dnevu državnosti
Naj živi spomin na tiste dni
Veliko stvari od svoje dediščine po svojih starših sem z veseljem dala škofjeloškemu muzeju. Želela sem, da ostane spomin tam, kjer so živeli moji predniki, in da so spomini na ogled tudi ostalim domačinom in ljubiteljem zgodovine. Tako sem želela tudi obogatiti ta del muzejske zbirke. Seveda sem se prej pogovorila z otrokoma, ki sta delila moje mnenje.
Z mojo nečakinjo Polono Komac sva se odločili, da iz domače kapelice v Kokri (Preddvor) vzameva kip Marije, ki ga je po naročilu naredil gospod Grošelj. Z veseljem sva ga dali restavrirati, kar pa je bil kar velik finančni zalogaj. Obe sva bili mnenja, da spada v Loški muzej. V muzeju so se strinjali, da bodo skrbeli za skulpturo, in se obvezali, da bodo upoštevali najine želje, zato sva se odločili za donacijo. Dogovorili smo se ustno in pismeno.
Restavrator je izdelal tudi podest, da bi bila skulptura Marije bolj vidna. Muzej sem večkrat prosila, da ob skulpturi napišejo kratko zgodbo o njenem nastanku. Tudi pismeno, a odgovora nikoli nisem dobila. Že po kratkem času sva bili razočarani, ne jezni, ampak žalostni. Dogovora niso spoštovali.
Kasneje sem zbrala še druge predmete in dokumente, ki sem jih podarila drugam, kjer so izkazali več spoštovanja.
Mislim, da bi bila kratka zgodba zanimiva za obiskovalce, s spoštovanjem dogovora pa bi muzej izkazal, da jim donacija nekaj pomeni. Zgodba pa je takšna, da je bila moja stara mama zelo delavna, dobra žena in zelo verna. Stari oče je imel v Kokri vikend, tja pa stara mama ni šla rada, ker je bilo do cerkve predaleč. Stari oče je dal v bližini hiše izkopati votlino in pri gospodu Grošlju (oba sta bila iz Selc) naročil kip Marije, ki bi bil primerne višine za v votlino. Tako je nastal Marijin kip. Od takrat je moja stara mama z veseljem hodila v Kokro. Pred to našo kapelico se je poročil slikar Anton Gojmir Kos z mojo teto Francko.
Margareta Mlinar Heinrihar