Kranj
Dolgotrajna oskrba na domu v Kranju
Sorodniki dementnih oseb, ki prebivajo v varovanem delu radovljiškega doma za starejše, so nas pred časom obupani obvestili, da bodo njihove svojce z odločbo sodnika (najbrž po zahtevah Ministrstva za solidarno prihodnost in direktivah EU) premestili v druge domove po Sloveniji, tudi tako daleč, kot je na primer dom v Gornjem Gradu. Za to namero so izvedeli šele, ko so varovanci že imeli odločbe in ni bilo več manevrskega časa, da bi si pravočasno zagotovili namestitev v najbližjem domu.
S tako odločitvijo se tudi prostovoljci Slovenskega društva Hospic nikakor ne moremo strinjati. Vsak teden nas kar nekaj obiskuje oskrbovance doma v vseh nadstropjih, tudi najvišjem, petem, kjer so varovane osebe. Tako kot osebje doma in svojci jim skušamo tudi prostovoljci omogočiti čim prijetnejše bivanje v domu in jim polepšati dneve v njihovem že tako omejenem uživanju življenja.
Govori se, da zakon o varovanih osebah v domovih prepoveduje bivanje v visokih nadstropjih, ker oskrbovanci nimajo dostopa na vrt. Zato so dobili odločbe za premestitev. Na srečo je za večino pri tem ostalo, saj peščica domov, ki imajo varovane oddelke v pritličju, nima prostora za sprejem dementnih oseb iz drugih krajev.
Dementne osebe v radovljiškem domu osebje redno vodi na sprehod, to počnejo tudi svojci, ki se zavedajo, da morajo še vedno skrbeti za svojca, kolikor je to v njihovih močeh, prav tako pa jih peljemo na zrak, če to vreme dopušča, tudi prostovoljke.
Peto nadstropje v radovljiškem domu je nadvse prijazen dom za oskrbovance, urejen prijetno in kar se da domače. Osebje je ustrežljivo, prijazno in vedno dobre volje, takšno, kakršnega si lahko samo želiš. S premestitvijo v novo okolje bi že tako prizadete stanovalce še dodatno prizadeli in poslabšali njihovo stanje. Njihovim tudi starejšim svojcem bi bilo onemogočeno pogosto obiskovanje in s tem pomoč pri oskrbi njihovih bolnih starih oskrbovancev.
Kako neživljenjski je zakon, ki določa pritličje za bivanje dementnih! Ali zakonodajalec sploh pozna naravo teh bolnikov? Ali sploh ve, da večina nima nobene želje, da bi uživala na soncu, v sprehodih ali posedanju na vrtu? Za to njihovo potrebo skrbijo osebje doma, svojci in prostovoljci. In v našem domu je za to odlično poskrbljeno.
Pred 48 leti, ko je bil zgrajen Dom dr. Janka Benedika v Radovljici, še ni bilo toliko dementnih ljudi, da bi potrebovali varovane prostore. Dom je še danes kot nov, za kar gre zahvala delavcem in vodstvu ustanove. Za preureditev prostorov za dementne v pritličju razumemo, da bi bila potrebna velika sredstva, a če bi vodstvo to hotelo storiti, bi gotovo nekako šlo. Najslabša rešitev je premestitev ljudi. Pa tudi: saj je v domu vendar še veliko slabo gibljivih ljudi, ki ne morejo sami na vrt. Zato bi bili najbolj idealni pritlični domovi z ograjo okrog vrta, da bi vsakdo lahko šel sam na zrak, če bi si to zaželel. A kolikor nam je znano, takega doma v Sloveniji ni (morda vsega ne vemo).
Zdaj se torej postavlja vprašanje, kaj bo z bodočimi dementnimi osebami. V zakonsko neustrezne prostore jih (nas) menda ne bo mogoče nameščati, ustreznih pa še dolgo ne bo. Na svojem domu bodo težko ostali ob že ostarelih svojcih. Pa še pod ključem bodo, če bodo begavi, tako kot zdajšnji oskrbovanci v domu.
Ali bo tako velik dom, kot je radovljiški, ostal brez varovanega oddelka? Kdo lahko pojasni te dileme in negotovostih?
Mira Stušek
in drugi prostovoljci Slovenskega društva Hospic, Radovljica