Umetnost kot prostor skupnosti

Žlebe – Po nevihtnem popoldnevu se je nebo nad Žlebami počasi umirilo. Dež je opral pobočja, zrak se je napolnil s svežino, med oblaki pa se je začela lomiti mehka svetloba večera. Po poti proti cerkvi sv. Marjete so se drug za drugim vzpenjali ljudje, kot bi jih na hrib nad vasjo vabilo nekaj, česar še niso mogli povsem poimenovati. Tam zgoraj je narava za nekaj trenutkov ustvarila svojo lastno kuliso – tišjo, globljo in nenavadno lepo.

V umetniško-kulturnem večeru ob uvodu letošnje Hiše na hribu so se prepletli prostor, zgodovina, glasba in ljudje. Ob 500-letnici cerkve, ki je osrednje prizorišče letošnjega projekta, so o pomenu skupnosti v uvodu spregovorili dr. Jože Duhovnik, pater Milan Bizant, medvoški župan Nejc Smole in umetniška vodja projekta Zvonka T Simčič. Njihove besede so se dotaknile skupne misli, ki je zaznamovala tudi nadaljevanje večera: skupnost ni nekaj samoumevnega, temveč nekaj, kar nastaja med ljudmi, iz njihove bližine, zaupanja in pripravljenosti, da si vzamejo čas drug za drugega.

Nato je sledila glasba – v intimnem ambientu cerkve je Jelena Soro predstavila Marjetino zvočno molitveno krajino, izvirno kompozicijo, v katero je vtkala zvoke Žleb, narave, korakov, časa in človeških glasov. Pri izvedbi so sodelovali Za srce mo, Foné Megále in Brigita Marko. Zvoki so se počasi zbirali, prepletali in rasli v mogočno, a hkrati nenavadno nežno zvočno celoto. V petstoletnem prostoru se je tako preteklost za trenutek srečala s sedanjostjo – in umetnost z ljudmi.

Domačini kot soustvarjalci

Prav ta občutek povezanosti se nadaljuje v razstavi. Dvanajsta Hiša na hribu sodobno umetnost že tradicionalno umešča v naravno in kulturno dediščino Polhograjskega hribovja, letos pa je še izraziteje usmerjena v skupnostne ustvarjalne procese.

V Žlebe se je v zadnjem desetletju priselilo veliko novih prebivalcev, zato se vezi med ljudmi ne vzpostavljajo več samoumevno. Projekt se je zato odločil za drugačen pristop: »Nismo želeli, da bi bili domačini zgolj obiskovalci razstave, temveč njeni soustvarjalci.« Njihove zgodbe, spomini, znanja in spretnosti so postali del umetniškega procesa.

Nastajala so dela, ki so hkrati umetniški objekti in sledovi skupnega življenja. Pri zbiranju zgodb domačinov, predvsem starejših, so nastali zapisi osebnih spominov in podob vasi. Posebej izstopa Bandera, sestavljena iz številnih kosov blaga, starih fotografij, podob in vezenin. Vsak fragment nosi svojo zgodbo, šele skupaj pa ustvarijo celoto – podobno kot ljudje, ki sestavljajo skupnost.

Spomin, ki postane umetnost

Razstava, ki bo na ogled ob koncih tedna do 20. septembra, se tako giblje med osebnim in skupnim, med tradicijo in sodobnostjo. Henrike von Dewitz je v rezidenčnem bivanju skozi vsakdanje stike z domačini ustvarila umetniški portret kraja, Francisco Tomsich pa je pet portretov prebivalcev Žlebov oblikoval iz naključnih srečanj in pogovorov. Akiko Sato in Zvonka T Simčič sta v delu Vrt/Garden skozi skupno vezenje ustvarjali tudi odnos – skozi čas, pogovor in skupno delo. Na razstavi sodelujejo tudi Blaž Grm, Eva Margon Štanta, Lojzka Kristan, Mira Narobe in Mojca Senegačnik, ki vsak na svoj način dopolnjujejo skupnostno zgodbo Žlebov. »Skupnost raste počasi. Nastaja iz zaupanja, medsebojne pomoči, skupnih izkušenj in pripravljenosti, da drug drugemu namenimo čas,« pravi Zvonka T Simčič.

V času individualizma, naglice in vse večje razdrobljenosti je zato Hiša na hribu zanimiva prav zato, ker umetnosti ne razume zgolj kot končnega izdelka. Njena prava vrednost je lahko v srečanju, poslušanju in skupnem ustvarjanju. Prav zato umetnost v projektu ni nastajala ločeno od življenja, temveč iz življenja samega.