Sto let Hanzove poti na Prisank

Kranjska Gora – Člani Planinskega društva Kranjska Gora, ki ga vodi predsednik Aljaž Lavtižar, so ob jubileju pri Koči na Gozdu v nedeljo, 30. avgusta, pripravili slovesnost. »Hanzova pot je poznana kot ena najzahtevnejših v Sloveniji in tudi širše, lahko bi rekli v celotnih Julijskih Alpah,« je dejal Lavtižar in napovedal goste, ki so orisali zanimivosti o zgodovini, botaniki, geologiji in obnovi poti.

Matjaž Podlipnik iz Slovenskega planinskega muzeja je strnil zgodovino gradnje poti. »Novonastala meja med Italijo in Kraljevino SHS po koncu vojne in podpisu Rapalske pogodbe je gornikom zelo otežila dostop do vrhov okoli Vršiča. Imeli pa smo srečo, da je 4. januarja 1920 s trentarske na kranjskogorsko stran prebežal gorski vodnik Ivan Vertelj - Hanza. Prosili so ga, da uredi pot, da bodo Slovenci, v okviru Kraljevine SHS, lahko prišli na vrh Prisanka. Projekta se je lotil s prijateljema iz Trente Antonom Kravanjo in Antonom Mlekužem ter Kranjskogorcem Pavlom Mošičem, ki je bil zadolžen za kovanje klinov in jeklenic. Mošič naj bi ostanke železa iz časa vojne pobiral po Vršiču, si tu postavil zasilno kovačijo in delal.«

Špela Pungaršek iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije je dodala, da je nadelavo poti omogočil kranjskogorski župan Josip Lavtižar. Kmalu po odprtju je na njej našel fosilne ostanke školjk, ki jih je podaril muzeju, kjer jih hranijo še danes. Zelo pester pa je tudi rastlinski svet. »Na travnatih pobočjih Prisanka lahko občudujemo planike, na melišču nas spremljajo sternbergovi klinčki, pred vstopom v smer lahko vidimo alpske make, alpsko madrončico, v sami smeri so različne vrste kamnokrečev in prav poseben biser naših Alp, to je Zoisova zvončnica. Na vrhu pa nas pozdravijo kranjski kamnokreč in zaplate triglavske rože.«

Fosilni ostanki školjk s Prisanka, ki jih hranijo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. / Foto: Nik Bertoncelj

Član Planinskega društva Kranjska Gora Andrej Žemva se je spomnil obnove poti leta 1998. »Ideja je bila, da se pot obnovi na način, da bi postala prva vodniška pot v zgodovini Slovenije. S Planinsko zvezo Slovenije se nismo uskladili, ideja je bila predstavljena tudi planinskim društvom po državi in širši javnosti, a na koncu ni bila podprta. S tem smo se sprijaznili, nismo pa želeli odstopiti od tega, da jo obnovi kranjskogorsko društvo. Vsi, ki so delali na terenu, so bivali v bivakih nad Ajdovsko deklico. Obnovili smo jo točno tako, kot jo je naredil Hanza. Obnovili pa smo tudi Hanzovo kapelo. Takratni župnik v Kranjski Gori Marko Benedik je za to imel veliko posluha in nam je priskrbel tudi nov kip Marije.«

Odprtje Hanzove poti je bilo 29. avgusta 1926. / Foto: Nik Bertoncelj

Ob koncu so si zbrani ogledali še film Hanzova pot. Režiral ga je Igor Košir, scenarij pa je napisala Helena Koder, ki je prav tako prišla pod Vršič. »Že dolgo hodim v Kranjsko Goro in tu sem izvedela za Hanzo. Zdel se mi je moder mož, malo samotarski. Gorski ljudje imajo posebno karizmo, zato sem želela, da bi o njem posneli film. Glasbo zanj je prispeval moj mož Urban Koder, in ko sem si film pred leti znova ogledala, sem si rekla, da je kar prav, da smo ga naredili,« je povedala Kodrova. Na vprašanje, kaj je v filmu takega, da večina o Hanzi še ne ve, pa dodala: »Bil je tudi izjemen rezbar. Iz enega kosa lesa je naredil žlico in vilice, povezane skupaj, in rekel: Dokler bo ´gveral´, bo ´gveral´. To se mi zdi tudi ena modra misel nasploh za življenje.«