Praznik kroparske tradicije

Kropa – Kroparska zgodovina je tesno povezana z rudarstvom, oglarstvom, fužinarstvom in žebljarstvom, ki so zaznamovali življenje številnih generacij Kroparjev. Posebno mesto v zgodovini kraja nosi leto 1705, ko je sedem dečkov našlo podobico Marije milostljivega srca. Na tem mestu so postavili majhen oltar, ki je kasneje prerasel v cerkev sv. Matere božje, danes znane kot Kapelca. Dan njene posvetitve, 2. julij, je postal simbolni praznik kroparskih delavcev – kovaški šmaren. Praznik se je skozi stoletja spreminjal, a ohranil bistvo: spoštovanje do dela, skupnosti in dediščine železarstva. Prireditev vsako leto organizira Turistično društvo Kropa, sodelujejo pa tudi druga društva iz krajevne skupnosti.

Zgodbo peljejo naprej

Predsednica Turističnega društva Kropa Metka Kavčič je ob tem poudarila, da ima prireditev danes predvsem pomen ohranjanja identitete kraja in spoštovanja do prednikov. »Kovaški šmaren, kot ga praznujemo danes, je v sedanji obliki od leta 1996, sicer pa se praznuje že od leta 1729, čeprav je imel vmes različna poimenovanja. V društvu še vedno vztrajamo. Jaz kot Kroparka ga praznujem z zavestjo o tem, kaj so prestali naši predniki,« je dejala in ob tem dodala, da je nujno, da se zgodba pelje naprej, saj brez preteklosti ni prihodnosti.

Delavnice, prikazi, kovanje ...

Praznovanje je tudi letos ponudilo pester program. Kuhalo se je oglje, v vigenjcu Vice pa so obiskovalci lahko spremljali prikaz tradicionalnega kovanja žebljev. Demonstracije kovanja so pritegnile radovedne obiskovalce, ki so si lahko od blizu ogledali postopek oblikovanja železa in spoznali zahtevnost dela, ki je nekoč zaznamovalo življenje v Kropi. Med njimi sta bila tudi bratca Vid in Matija Medja s Koroške Bele, ki sta povedala, da sta se s kovaštvom že srečala ter da se vsakič, ko imata priložnost, preizkusita v kovanju žebljev. »Vsako leto mi gre bolje,« je dejal Matija.

V kovanju so se preizkusili tudi najmlajši. / Foto: Nik Bertoncelj

V luči praznika je pred tovarno UKO potekal prikaz umetniškega kovanja, kjer sta svoje znanje predstavljala Milan in 13-letni Leon Šinkovec iz Komende. Milan Šinkovec je dejal, da se pridružita, da tako ljudje vidijo, kaj vse je mogoče ustvariti s kladivom in sekačem. Njegov sin Leon pa nam je zaupal, da ga je za kovaštvo navdušil oče, med vrstniki pa nima konkurence. Kovaški šmaren je pomenil tudi, da so svoja vrata odprle muzejske hiše, dogajanje pa so dopolnjevali glasba, športni program, otroške delavnice in predstavitve lokalnih društev.