Italijanki Angelica in Irene sta v soboto naredili vzpon na Krvavec in bili navdušeni nad Tadejem ob komendskem krožišču. / Foto: Klara Mrak
Italijanki Angelica in Irene sta v soboto naredili vzpon na Krvavec in bili navdušeni nad Tadejem ob komendskem krožišču. / Foto: Klara Mrak
O, poglej, tu je podpis Tadeja Pogačarja
Dirka po Franciji je v nedeljo dobila svoj kraljevski epilog. Tadej Pogačar je petič osvojil Tour in se s tem izenačil z največjimi legendami v zgodovini kolesarstva, ki imajo prav tako po pet zmag. To so Eddy Merckx, Bernard Hinault, Jacques Anquetil in Miguel Indurain.
Komenda – V soboto okrog tretje ure popoldne v Komendi na ulici ni bilo prav veliko ljudi. Na »Pogačarjevem« krožišču sem srečala dve italijanski kolesarki, Angelico in Irene, ki sta se ravno navduševali nad krožiščem in se želeli fotografirati ob Pogačarju. Priskočila sem jima na pomoč in z navdušenjem sta me povprašali, koliko daleč od krožišča je doma. Pokazala sem jima kažipot za Klanec in prav imenitno se jima je zdelo, da sta v Komendi in tako blizu kraja, od koder prihaja Pogačar. »Sva del skupine, ki je kolesarsko pot po Sloveniji začela v torek. Danes smo namenjeni še proti Škofji Loki. Sicer pa smo prej osvojili vzpon, ki ga ima Tadej Pogačar najraje: Krvavec. O, da, bilo je res zelo težko! Včeraj smo naredili krog okoli Bleda, jezero, podeželje, res je lepo … O, poglej, tukaj je podpis Tadeja Pogačarja,« je vzkliknila Angelica, ko je na krožišču videla podpis najboljšega kolesarja na svetu, in dodala: »Na zemljevidu smo imeli označeno to znano krožišče, ki je posvečeno Tadeju Pogačarju – lokalnemu junaku svetovnega formata, svetovnemu prvaku in rušilcu rekordov.«
Ustavila sem se v Planinskem domu Komenda, kjer že vrsto let na velikem platnu spremljajo Dirko po Franciji. Uri primerno je dišalo tudi po slastnih jedeh, saj so mnogi ogled predzadnje etape združili s kosilom. »Tukaj skupaj spremljamo in pripravljamo gledanja dirke že šest let. Osnovni namen je bil ustvariti prijeten ambient v naravi, kjer se ljudje lahko zberejo, posedijo, kaj pojedo ali popijejo ter skupaj navijajo,« nam je povedal Tomaž Dodig iz Planinskega doma Komenda. »Opažamo, da se vsako leto več kolesarskih navdušencev in turistov ustavlja v Komendi. Ker si mnogi želijo videti, kje živi Tadej Pogačar, je Komenda postala priljubljena postojanka. Zelo znano je tudi naše pobarvano krožišče, kjer se ljudje pogosto ustavljajo – od tujcev z avtodomi do turistov iz Kitajske,« je dodal Dodig. »Vzdušje ob spremljanju etap je res odlično. Zbere se veliko ljudi, med njimi tudi veliko tujcev.« Omizje Nemcev je bilo prisotno tudi v času mojega obiska. Z zanimanjem so gledali razplet sobotne etape in Pogačarjevi navijači smo bili kar malo ponosni, ko smo slišali, kako so si bili enotni, da je Pogačar zares nenadkriljiv. Vrhunec dogajanja v Planinskem domu Komenda je sicer na zadnji dan Dirke po Franciji, ko se ljudje začnejo zbirati že nekaj ur pred zaključkom etape. »Pridejo tako domačini kot obiskovalci iz drugih krajev, pripravi se pravi domači žur,« je povedal Dodig. Že ob petkovi in sobotni etapi pa je bilo vzdušje dobro, saj je Tadeju Pogačarju praktično celo Dirko po Franciji kazalo odlično, gorski etapi s ciljem v Alp D'Huezu pa sta to le še potrdili.
Neposredno iz gora, bila sta na Ojstrici, pa sta v Planinski dom Komenda na ogled etape prišla prijatelja Nik Jeretina iz Kamnika in Tilen Slak iz Komende. »Poznamo Pogačarjevo družino. Jaz sem z njim igral nogomet. Bil je vratar, potem je šel pa v druge vode. Spominjam se v osnovni šoli, da se je vozil z enokolesnikom v šolo. Že v mladih letih je gojil ljubezen do kolesarstva. Potem smo pa samo spremljali, spremljali in ga videli takole na ekranu. Vsa čast mu.« Za Pogačarja, kot meni Slak, mejá ni. »Mislim, da jih ni. Lahko pa povem, da ko je bila moja kolegica na Norveškem, da vsi poznajo Slovenijo samo zaradi Pogačarja. Če ne bi bilo Pogačarja, mislim, v teh državah marsikdo sploh ne bi vedel, da Slovenija obstaja.« Slak in Jeretina sicer ne kolesarita, sta bolj planinca. »Vsak je za nekaj, a navijati tu je drugače kot doma.« Nik Jeretina pravi, da je ponosen, da živi blizu najboljšega kolesarja na svetu. »Upam, da se bodo njegovi uspehi še vrstili, da se ne ustavi. Ponosni smo nanj in mu želimo vse najboljše tudi v prihodnosti.« Oba sogovornika priznata, da pred ero Rogliča in Pogačarja kolesarstva nista spremljala. »Imava pa kolega Jaka, ki Dirko po Franciji najbolj aktivno spremlja, ampak danes ni mogel priti …«