Nov korak v oznanjevanju

Besedilo: Ana Jagodic Dolžan
Kategorija: GG Plus / nedelja, 4. december 2022 / 14:19  

Martin Golob je v letošnji jeseni objavil stoti vlog. Jubilejni spletni videoposnetek je bil nekaj posebnega tudi zato, ker je naznanil izid knjige Na spletni prižnici. »To ni knjiga o meni, ampak o tem, kaj Bog dela po nas,« poudarja 'priljubljeni župnik'.

Začelo se je v letu 2018, ko je bil župnik v Srednji vasi v Bohinju. Takrat je Martin Golob posnel in objavil prvi vlog o tem, kaj delaš, če si župnik – v želji, da bi ljudem približal svoj poklic, saj kot je ugotavljal: »Veliko ljudi sploh ne ve, kaj počnemo duhovniki.« Sam v tistem jesenskem jutru ni prav dobro vedel, v kaj se podaja. »No, za tistih petsto ljudi, ki bo videlo posnetek, je že v redu,« si je mislil. »Pa jih ni bilo petsto. To se je širilo kot požar. Nekateri so mi rekli ali pisali, da sem se osmešil, da si delam sramoto. Tega je bilo ogromno. Mislil sem, da se bom zakopal v zemljo, bilo me je sram. Precej komentarjev je vlog ocenjevalo kot dober, še več pa je bilo negativnih.«

A odločitve, da je stopil na 'spletno prižnico', ne obžaluje. »Če ne bi vlogal, ne vem, če bi imel tako lep odziv na prenose svetih maš, ki so se predvajale na Facebooku in televiziji,« je razmišljal ob izidu knjige, s katero odpira novo poglavje pri odstiranju duhovnikovega vsakdana in življenja v veri. »Cerkev bi ljudje lažje razumeli, če bi jo bolje poznali. Tudi to sem imel v mislih, ko je knjiga nastajala.«

Dvomi in spodbude

Martin v knjigi pripoveduje o začetkih vloganja, dvomih, odzivih, o nastopih v medijih … V drugem sklopu osvetli odnose – »niti, iz kateri smo stkani« – od otroštva pa do duhovniškega poklica, v tretjem in četrtem delu pa se posveti duhovnosti: govori o molitvi ter z zgovornimi primeri pojasni zakramente, deset Božjih zapovedi in blagre.

Pobudo, da bi nadgradil vloge, pri katerih je časovno omejen, je dal Lojze Grčman, novinar Aleteie in eden od 'botrov' spletnih video objav, ki se je z Martinom prvič srečal spomladi 2018. »Že po nekaj minutah pogovora se mi je zdelo, kot da se poznava že ohoho dolgo.« V mesecih po intervjuju se je pojavila in v sodelovanju s spletnim medijem Aleteia razvila ideja o videonagovorih na temo duhovniškega življenja, ki so, kot je v spremni besedi zapisal Grčman, vzvalovili nesluteno visoko in široko. Ni si namreč mislil, kako se bodo okrepile vezi, »kaj šele, da bi pomislil, kako bova nekega dne skupaj napisala knjigo«. Ne nazadnje je bil Martin najprej do tega zadržan in v dvomih. »Knjige se piše o ljudeh, ki so prehodili neko pot v življenju, bili uspešni, naredili kaj posebnega … Jaz se ne vidim v tej skupini, zato me je na začetku skrbelo, kaj misli s knjigo.«

In preden je zapisano prišlo med bralce, se je znova pojavil pomislek. »Ne da bi bil proti ali da bi zanikal to, kar piše v knjigi. Včasih je težko biti izpostavljen in dvignjen nad množico. Če si strelovod, se vate usmerja strela in ni vedno luštno.« Kot je še povedal ob tem, ga je pomirilo mnenje staršev, posebno pomemben pa je bil pozitiven odziv ljubljanskega nadškofa msgr. Stanislava Zoreta in profesorja na Teološki fakulteti, Martinovega mentorja pri diplomski nalogi Bogdana Dolenca.

»Sporočilo knjige je izjemno pozitivno in spodbudno. Iz nje veje pravi duh oznanjevalca na 'spletni prižnici', ki ne išče in ne oglašuje sebe, ampak Boga in Cerkev …« je v popotnici zapisal Dolenc. »Želim si, da bi bralec začutil, da je Bog dober in da nas ima rad … Da vera ni slaba, da smo v Cerkvi ljudje, ki se trudimo, smo grešni in Boga potrebujemo, da bi bili boljši,« pravi Martin.

Na poti smo skupaj

V samokritiki je med drugim obelodanil, da se nekoč v Bohinju ni pripravil na pridiganje – nagovor je poiskal na spletu, ga natisnil in začel brati, ko je nastopil čas. »Po nekaj minutah sem ugotovil, da je pridiga dolgočasna celo meni, ljudem pa še bolj. Ustavil sem se in rekel: 'Veste kaj, jaz sploh nisem pripravljen na pridigo, tole berem, a sploh ne vem, za kaj gre. Žal mi je. Nima smisla, da vam nekaj pametujem. Zmolimo vero. Amen.'«

Knjigo, ki je nastala na podlagi številnih večurnih pogovorov med Lojzetom in Martinom, zaključi sporočilo: »Na poti smo skupaj. Ne maham vam s cilja, ampak hodim z vami, gremo naprej. Marsikoga bom potolažil in marsikoga – upam, da bo teh čim manj – tudi razočaral. Človek sem, delam napake. Nisem svetnik. Imejmo usmiljenje drug do drugega. To ni knjiga o tem, kako živeti, ampak knjiga o tem, kako živim. Vsi skupaj se trudimo biti čim boljši.«

Pri založbi Družina so Martinovim mislim in spodbudam dali dobrodelno noto: od vsake prodane knjige bosta dva evra namenjena 22-letnemu Žigu iz Velenja, ki ima cerebralno paralizo. Prvih dva tisoč izvodov je pošlo že v nekaj dneh, zdaj med bralce prihaja ponatis.