Spomin na Nagličevo tovarno

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 7. november 2022 / 10:21  

Mineva sto let, odkar je Peter Naglič skupaj z bratom Karolom ustanovil ščetarsko tovarno v Šmarci pri Kamniku. Čeprav o nekdanji tovarni danes ni sledu, pa se je po zaslugi fotografij Petra Nagliča in prizadevnosti Matjaža Šporarja, ki vestno zbira gradivo svojega deda, spomin na ščetarsko dejavnost Nagličevih ohranil do danes.

Matjaž Šporar si že več let prizadeva za ohranjanje spomina na Petra Nagliča, svojega deda, ki ga predvsem po Šporarjevi zaslugi danes marsikdo pozna kot fotografa, ki je vestno dokumentiral dogajanje v prvi polovici dvajsetega stoletja. Fotografija je bila njegova velika strast, fotoaparat pa ga je spremljal tako med pohajkovanjem po hribih kot tudi na romanju v Sveto deželo. Nagličeva bogata fotografska zapuščina pa obsega denimo tudi prizore iz življenja vojakov in ujetnikov v obdobju prve svetovne vojne, izkopavanje mamutovega okostja v Nevljah pri Kamniku in posnetke prenove Ljubljane v tridesetih letih prejšnjega stoletja, med drugim gradnjo Nebotičnika, Narodne in univerzitetne knjižnice, prenove struge Ljubljanice in številnih drugih objektov, ki so danes nepogrešljiv del ljubljanske arhitekturne podobe.

Podrobnosti iz življenja svojega deda je danes v pester mozaik sestavil Matjaž Šporar. »Čeprav misliš, da je zgodba že tako stara, da se ne bo našlo nič več, pa me vseeno marsikdaj preseneti, koliko gradiva se še skriva naokoli,« pravi vesten zbiratelj gradiva svojega deda, ki sem ter tja naleti še na kakšno zanimivo odkritje. »Pred časom sem izvedel za publikacijo, v katero sta oglas dala tudi Nagliča. Takoj sem se lotil iskanja na spletu in ugotovil, da imajo en izvod še v nekem ljubljanskem antikvariatu. Knjigo sem kupil, ko pa sem jo odprl, sem videl, da je med stranmi zataknjen listek – račun, naslovljen na Nagliča, kar pomeni, da je bila knjiga nekoč v njuni lasti, nato pa je po dolgih letih pristala v mojih rokah,« pripoveduje Šporar.

Izhajala iz družine ščetarjev

Čeprav je danes Naglič morda celo bolj znan po svojih fotografijah, pa je bila to le njegova prostočasna dejavnost, kruh pa si je služil s ščetkarsko obrtjo. Z bratom Karolom sta izhajala iz družine ščetarjev. Njun ded Egidij Naglič je bil v register mojstrov kamniške zadruge obrti vpisan leta 1874, ker pa je bil takrat Egidij star že 64 let, je najverjetneje, da so se pri Nagličevih s to dejavnostjo ukvarjali že pred tem.

Podjetni Jožef Naglič, ki je nadaljeval Egidijevo obrt, si je okoli leta 1890 zgradil novo, za tisti čas zelo sodobno stanovanjsko hišo z delavnico za ščetarske izdelke v pritličju, kjer je počasi razvijal in posodabljal svojo proizvodnjo in postal pomemben proizvajalec ščetarskih izdelkov v širšem okolju. »Ker so ga zanimale novosti v ščetarski tehnologiji, je spremljal tudi tujo tehnično literaturo, ki je med drugim prinašala novice o najnovejših ščetarskih strojih in napravah, ter si prizadeval, da bi te novosti vpeljal tudi v lastno proizvodnjo,« pravi Šporar.

V obrt je že zgodaj uvedel sina Petra, ki se je po končani ljudski šoli v Homcu najprej izučil krtačarske obrti, nato pa se med letoma 1911 in 1914 izpopolnjeval v ščetarstvu pri mojstru W. A. Schmidtu v avstrijskem Gradcu. Takoj po koncu prve svetovne vojne se je zaposlil v očetovi domači delavnici.

Dobro organizirano delavnico pa je leta 1922 prizadela smrt očeta Jožefa, ki je že mesec pred tem z izročilno pogodbo obrt prepustil sinovoma Petru in Karolu, ki je sicer študiral v Brnu elektrotehniko in strojništvo, a se je po očetovi smrti pridružil bratu pri vodenju podjetja.

Brata sta modernizirala dejavnost

»Brata Naglič sta modernizirala lastni proizvodni strojni park, v njuni ščetarski delavnici so svoje mesto dobili različni obdelovalni stroji, nabavljeni v tujini. S svojim znanjem sta Nagliča vplivala na razvoj ščetarstva v kamniški regiji, saj so mnogi ščetarji pri njiju iskali strokovno in drugo pomoč. Kupovali so lesne polizdelke in na Nagličevih strojih za svoje izdelke opravljali tudi določene tehnološke postopke. V Nagličevem podjetju so se izučili ščetarskega poklica tudi nekateri ščetarji, ki so kasneje odprli lastne ščetarske delavnice,« pravi Matjaž Šporar.

V tridesetih letih prejšnjega stoletja je njuna tovarna dosegla vrh, ko je zaposlovala med 35 in 40 delavcev, od tega kar dve tretjini žensk. Proizvajali so širok nabor izdelkov, od ribaric, blataric, mazalic in likaric ter ščetk za parket, obleko, roke do kopalniških masažnih ščetk in ščetk za konje. V programu za specializirano rabo pa so ponujali ščetke in omela za obrt in industrijo, torej za dimnikarje, mlinsko in papirniško industrijo, usnjarje, pleskarje, celo ščetke za urarstvo, mlekarstvo, za mazanje orožja … Prodajna uspešnica pa je bila menda metla Record, ki so jo oglaševali kot »najboljšo in najtrpežnejšo metlo sedanjosti«.

Zaton po drugi svetovni vojni

Zaton podjetja je sledil po drugi svetovni vojni, saj nova družbenopolitična ureditev ni bila naklonjena zasebnemu sektorju. Število delavcev se je začelo zmanjševati, leta 1950 jih je bilo le še sedem. Težave so nastopile tudi v proizvodnji, saj je bil omejen ali ukinjen uvoz ščetarskih surovin iz tujine.

Dokončno pa je obrt usahnila s smrtjo Petra Nagliča leta 1959. Tudi o nekdanjih poslopjih danes v Šmarci ni več sledu. Tovarna pa je vsaj v pomanjšani obliki zaživela v maketi, ki jo je po ohranjenih fotografijah dal izdelati Matjaž Šporar in jo hrani na svojem domu. Prav Nagličeve fotografije pa pričajo tudi o razvoju in vsakdanu v tovarni. Nekaj jih jih objavljamo tudi ob tem prispevku.