Padati je tudi pobrati se

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 15. oktober 2021 / 09:59  

Danes bodo na dvajsetem Festivalu mlade literature Urška v Slovenj Gradcu podelili naslov uršljanke oziroma uršljana leta. Med petimi finalisti je tudi mlada pesnica Zala Vidic iz Kranjske Gore.

Gledam zajem zaslona z aprilskega regijskega festivala Mlada Urška – ta je potekal po spletu in ste se ga udeležili tudi vi – in razmišljam, kakšen čas za pisanje pesmi je, če je »zunaj« epidemija?

Bi rekla, da je – gledano strogo s produktivnega vidika – vsaka krizna situacija za umetnika lahko koristna. Seveda bo dober umetnik v vsaki situaciji videl kritične točke, ki se mu jih zdi vredno nasloviti, pa vendar se mi zdi, da so bili trenutki (vsesplošne ali osebne) krize tisti, kjer se je umetnost največkrat razvijala.

Po regijskem festivalu, s katerega ste se v drugi krog uvrstile tri avtorice z Gorenjskega, boste na današnjem sklepnem delu Festivala mlade literature Urška med petimi finalisti edina Gorenjka. Na kaj ste pomislili, ko ste izvedeli za nominacijo?

Razglasitev nominirancev je bila izvedena v sklopu Dnevov poezije in vina na Ptuju, kjer je producentka za literarno dejavnost pri JSKD Barbara Rigler prebirala odlomke besedil, ki so se uvrstila v finale. Če sem popolnoma iskrena, sem najprej pomislila na to, da mi je uspelo izenačiti uvrstitev prijateljice, ki se je v finale uvrstila že leta 2015, in s tem uresničiti željo.

V zgodnjih najstniških letih ste se ukvarjali s plesom, se šolali na umetniški gimnaziji, hkrati pa ste učiteljica smučanja ... Kdaj ste si podali roko s pesniško muzo?

Ljudi, ki so me poznali že v otroštvu, moje veselje do pisane besede ne bi smelo presenetiti. Pesmi sem z navdušenjem pisala že v osnovni šoli; pa tudi vse drugo: dnevniške zapise, eseje, zgodbice, celo dramske tekste. V šolski vertikali sem potem kar nekajkrat naletela na čudovite mentorje, ki so prepoznali nekaj talenta in me spodbujali, da sem ga negovala. Najverjetneje so zaslužni tudi za to, da sem si izbrala študij splošnega jezikoslovja (na drugi stopnji nadomeščenega s študijem slovenistike) ter primerjalne književnosti in literarne teorije. O objavah nisem nikoli zares razmišljala, dokler mi ni prijateljica (hvala, Manca Erlah) očitala, da sem sebična, ker svojih izdelkov ne delim. Da bi si različne vloge, ki so se mi v življenju zgodile, kdaj zares podale roke, pa nisem prepričana … Za zdaj se opazujejo še bolj od daleč.

Letos je bilo sploh vaše pesniško leto – potegovali ste se tudi za naslov vitezinje pesniškega turnirja, ki ga pripravlja založba Pivec, se uvrstili med finaliste in za svojo pesem, posneto na videu, poželi največ glasov publike. Pravzaprav sploh ne morete govoriti o padanju – vi rastete, se dvigujete ...

Ja, res je bilo kar uspešno pesniško leto. Na omenjenem dogodku sem dobila nagrado občinstva in nagrado za najboljši posnetek, dobila pa sem tudi eno izmed nagrad ob obletnici natečaja Mentorjev feferon 2021. Hvala za prijazne besede: a padati lahko pomeni, / da se nekdo vztrajno tudi pobira (Zadnja kitica pesmi, poslane na Urško 2021, O padanju II).

Kako je nastajala pesem O padanju II, ena od šestih, ki ste jih poslali na natečaj? V njej se navezujete na besedo padanje, ki se v slovenskem jeziku kot prispodoba uporablja za različne pomene ...

Procesi pesnjenja potekajo na različne načine: pri tej pesmi nisem izhajala iz ideje ali misli, kot se pisanja pogosto lotim, temveč iz jezika. V magistrski nalogi na oddelku za slovenistiko sem se namreč ukvarjala s frazeologijo in navdušila me je dolžina seznama z enotami, ki vsebujejo omenjeni glagol. Najprej je bila torej želja, da prikažem lepoto, ki je že v jeziku (podobno kot jo znajo kiparji izvabiti iz materiala), potem pa sem želela, da je pesem aktualna in pove tudi nekaj o svetu, v katerem nastaja.

S kakšnimi občutki se odpravljate v Slovenj Gradec?

Z mešanimi. Obdana bom s čudovitimi ljudmi, ampak cesta do tja je pa grozna.

In če bi danes padla kakšna nagrada?

Bi jo pobrala.