Častna občanka Zvonka Pretnar ob prejemu priznanja / Foto: Igor Šober

Rada delim to priznanje

Zvonka Pretnar je prejela naziv častne občanke občine Tržič za dolgoletni in dolgoročni prispevek k živosti, razvoju in napredku tržiškega prostora. S svojim delovanjem v lokalni skupnosti pušča trajen pečat na številnih družbenih področjih.

Zvonko Pretnar so za častno občanko predlagali Vladimir Ovsenek, podpredsednik Društva upokojencev Tržič, Jana Babšek, direktorica Tržiškega muzeja, Marinka Kenk Tomazin, direktorica Knjižnice dr. Toneta Pretnarja Tržič, Urban Bole, v. d. direktorja Doma Petra Uzarja Tržič, Dina Pintarič, v. d. ravnateljice OŠ Bistrica, dr. Miran Hladnik, prejemnik Pretnarjeve nagrade, Ivo Stropnik, predsednik Velenjske knjižne fundacije in ustanovitelj Mednarodne Pretnarjeve nagrade, Jože Rihtar, Hiša mineralov Muzeja Velenje, Janez Kikel, občan občine Tržič, in Tine Tomazin, častni občan občine Tržič.

»Tržič kot kraj, kjer živim, je bil v mojem otroštvu skupnost, kjer so bili ljudje znanci, prijatelji, vsi so o vseh vse vedeli, si pomagali, se tudi prepirali. Podobno je bilo tudi pri otrocih – ni bilo razlik, kaj so domači, kje so zaposleni in podobno.«

Ob nedavnem občinskem prazniku so vas imenovali za častno občanko občine Tržič. Zagotovo je dobiti priznanje v domačem okolju posebna čast. Kako ste strnili misli ob imenovanju?

Res je dobiti v domačem okolju tako priznanje čast, čeprav se ob tem počutim tudi nekoliko nelagodno. Zelo dobro se mi zdi, da predlagatelji imenovanja dosegajo izjemne rezultate na svojih področjih in ker je bil sklep o priznanju na seji občinskega sveta sprejet soglasno. Vsega, kar je bilo povedano ob izročitvi priznanja, ne bi bilo, če ne bi imela v vseh obdobjih in na vseh področjih izredno delavnih in ustvarjalnih sodelavcev. Rada delim z njimi to priznanje.

Z bratom dvojčkom Tonetom sta se rodila 9. avgusta leta 1945 v Ljubljani v podjetniški rodbini, ki je živela Za Mošenikom v Tržiču. Kakšni so vaši prvi spomini na otroštvo, na domači kraj?

Spomini na otroštvo so lepi, starša sta bila zelo enotna v vzgoji, čeprav mi je oče večkrat pogledal skozi prste. Takrat je voda tekla za hišo, pred hišo in še Mošenik je bil blizu. Ob vodi je bilo tudi naše igrišče. Poleti smo čez Mošenik naredili iz kamnov jez in se za jezom kopali, čeprav je bila voda zelo mrzla tudi poleti. Vedno se je našel kakšen sosed, ki nas je spodil iz vode. Igrače so bile takrat odsluženi lonci, veje, palice, kamni in še kaj podobnega. Tudi doma smo se igrali, mama se je igrala z nama z bratom, oče pa je navadno bral časopis. Pozimi smo se sankali na Cenovem, kjer je danes zdravstveni dom, in z Zalega Rovta. Včasih smo zgrešili mostiček čez Mošenik in se znašli v vodi. Starši se niso jezili, vendar smo morali biti doma, dokler se niso posušili čevlji in »špichoze«. Ko smo bili večji, smo igrali različne igre, starši so prišli na predstave, plačali vstopnino, za kar smo si privoščili kakšne sladkarije v slaščičarni.

V domači hiši Za Mošenikom živite še danes. Kakšen je Tržič danes v vaših očeh?

Tržič kot kraj, kjer živim, je bil v mojem otroštvu skupnost, kjer so bili ljudje znanci, prijatelji, vsi so o vseh vse vedeli, si pomagali, se tudi prepirali. Podobno je bilo tudi pri otrocih – ni bilo razlik, kaj so domači, kje so zaposleni in podobno. Cestar je vsako nedeljo zjutraj opral Trg svobode in »ta uscano gaso«. Danes je Tržič skupek stavb, ulic in posameznikov, preveč je neoseben.

V zadnjem obdobju svoje delovanje precej usmerjate v skrb za starejše. Vodite Društvo upokojencev Tržič, s Knjižnico dr. Toneta Pretnarja prirejate literarne Besedarije, v sodelovanju z OŠ Bistrica organizirate projekt računalniškega opismenjevanja starejših, z Združenjem šoferjev in avtomehanikov pa tečaje varne vožnje za starejše. Ste tudi predsednica sveta Doma Petra Uzarja Tržič. Kakšen je po vašem mnenju položaj in predvsem odnos do starejših v naši družbi?

Če gledamo različne televizijske oddaje in beremo bolj rumeni tisk, ne smemo biti stari, temveč mladi in fit. Do pandemije covida-19 smo bili starejši bolj na robu družbe. Država že dvajset let pripravlja zakon o dolgotrajni oskrbi, a ga še vedno ni. Nepremišljeni ukrepi pospešujejo umiranje starejših za to virusno boleznijo. Lokalna skupnost lahko le delno vpliva na položaj starejših. Vse preveč se tako država kot lokalna skupnost zanašata na prostovoljce, kar jim je tudi alibi za neukrepanje.

Tudi vaša poklicna pot je bila dinamična, med drugim ste bili od leta 1988 do oktobra 1999 ravnateljica Zavoda za kulturo in izobraževanje Tržič. Zavod je bil nosilec profesionalne kulture v Tržiču in je bil tedaj sestavljen iz treh enot: muzeja, knjižnice in ljudske univerze. Kateri so bili največji dosežki tistega časa, ki so pustili sledi vse do današnjih dni?

Obdobje mojega ravnateljevanja ima dva poudarka: informatizacija muzeja, knjižnice in ljudske univerze ter na pobudo in ob pomoči takratnega direktorja Peka gospoda Grašiča povezovanje čevljarskih tovarn za financiranje čevljarskega muzeja v Tržiču. Žal so te tovarne propadle, nastavki za muzej so ostali in Tržiški muzej jih zelo uspešno nadgrajuje.

Ste pobudnica in idejna vodja pogovornih večerov v Kurnikovi hiši z naslovom Dediščina v hiši dediščine. Zakaj je skozi vaš pogled tako pomembno, da dobrine, podedovane iz preteklosti, skrbno čuvamo?

Dobrine iz preteklosti kažejo na ustvarjalnost naših prednikov in so še vedno uporabljane v našem obdobju, čeprav se spreminjajo moda, tehnologija, materiali in podobno. Čevelj je bil obuvalo pred recimo tisoč leti in je tudi danes, razlika je le v tem, kako in iz kakšnih materialov je narejen. Podobno je tudi z nesnovno dediščino. Vedno je na neki način prisotna tudi danes, zato je prav, da jo poznamo.

Trajni pečat puščate na številnih družbenih področjih, poleg že omenjenih na področju založništva in uredništva, razvoja bralne kulture, izobraževanja za mlade in odrasle, povezovanja Tržiča s pobratenim mestom Ste Marie aux Mines, članstva v občinskem svetu Občine Tržič, (so)organizacije Mednarodne razstave mineralov in fosilov … Od kod ta vaša moč, zanos delati ves čas v dobro tržiških ljudi, Tržiča?

Vedno je bil kdo, ki me je, recimo, porinil v določeno dejavnost. Za delo v Zavodu za kulturo in izobraževanje je bil zaslužen prof. Edo Roblek, v delo v Društvu prijateljev mineralov in fosilov me je prepričal gospod Mirko Majer, čeprav ne zbiram ne mineralov ne fosilov, v Društvo upokojencev me je pritegnil gospod Karel Štucin, v Združenje šoferjev in avtomehanikov gospa Nuša Hafner. Ko si enkrat noter, je treba tudi kaj narediti. Nikoli nisem tega dojemala kot nekaj izjemnega.

Leta 2013 ste Knjižnici dr. Toneta Pretnarja podarili bratovo osebno knjižno zbirko. Žal že pokojni dr. Tone Pretnar (1945–1992) je bil profesor, literarni zgodovinar, raziskovalec, literarni kritik, verzolog, polonist, prevajalec, pesnik, grafoman, poliglot. Letos mineva 75 let od vajinega rojstva, v Tržiču ponosno povedo, da je to tudi Pretnarjevo leto. S Tonetom sta bila zelo povezana …

Spominov na brata je veliko, od otroških let, ko sva se velikokrat tudi stepla, prek šolskih let in tudi kasneje. Ko je bil na fakulteti, je, če je le imel denar, kupoval knjige. Ker je veliko lektoriral, je tudi precej kupoval knjige, posebej v antikvariatu. Mama je vedno govorila, da nas bodo knjige pregnale iz hiše, oče pa ga je vedno zagovarjal. Navadno je poleg knjig kupil tudi za mamo kakšno ruto ali šal. Nekoč se je odločil, da ji bo kupil blago za obleko. Ker ni vedel, koliko metrov blaga je treba, je rekel, naj ga bo za enega slona. To je povedal tudi doma in mama je rekla: »Pa si le uganil.«

Tone se je s Tržičani vedno pogovarjal po tržiško. Kaj pa vi?

Če se le da, tudi.

Oddajte svoj komentar

Kranj 8°

pretežno jasno
vlažnost: 32 %
veter: S, hitrost: 11 km/h

-4/8

sobota

-8/1

nedelja

-9/0

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

 

 

 

 

 

GLEDALIŠČE / Jesenice, 4. februar 2023

V Gledališču Toneta Čufarja Jesenice

PRIREDITVE / Gorenjska, 5. februar 2023

Pred slovenskim kulturnim praznikom

PRIREDITVE / Gorenjska, 6. februar 2023

Pred slovenskim kulturnim praznikom

OBVESTILA / Naklo, Šenčur, 6. februar 2023

Vadba za zdravo hrbtenico

OBVESTILA / Kranj, Šenčur, 7. februar 2023

Meritve tlaka, holesterola in sladkorja

DELAVNICE / Tupaliče, 7. februar 2023

Kulinarična delavnica priprave flancatov

OBVESTILA / Preddvor, 7. februar 2023

Počitniško dopoldne za otroke

OBVESTILA / Naklo, Šenčur, 7. februar 2023

Vadba za zdravo hrbtenico

 

 
 

 

 
 
 

Čas je, da zacelimo rane preteklosti / 17:20, 3. februar

"Je pa naša naloga, da vztrajamo na stališču, da za kolaboracijo s fašizmom in nacizmom opravičila ni," je povedal Borut Sajovic. Super. Se ...

Čas je, da zacelimo rane preteklosti / 13:50, 3. februar

Poleg klišejskega scenarija smo letos v Dražgošah prvič v govoru slišali tudi opravičilo.Seveda, "krivec za veliko dražgoško zmago upora in ...

Nesebično je branil Slovence / 15:52, 2. februar

Fuknjeni so tisti, ki častijo morilce Slovencev. In teh je ogromno.

Nesebično je branil Slovence / 11:42, 2. februar

Janz Novakov,a ti je že kdo povedal,da si fuknjen?

Nesebično je branil Slovence / 08:38, 2. februar

In na kaj ste ob razpihovanju in širjenju sovraštva lahko ponosni?

Nesebično je branil Slovence / 12:07, 30. januar

Največji sovražnik komunistov in revolucije. Ponosni Slovenci so in bodo vedno sovražniki Slovenske levice.

Gasilcem v čast / 13:42, 25. januar

Izbor ene besede leta je ZAME nesmiseln. Jaz takoj dobim asociacijo na Begunje. ZAME je smiselna samo povezava več besed. Bom dal primer od ...