Črte in pike od portreta do zapredka

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Arhiv člankov / torek, 24. december 2019 / 09:10  

V četrtek so v Galeriji Miha Maleš v Kamniku odprli razstavo risb in grafik akademskega slikarja in grafika Iva Mršnika. Avtor je v naslov male pregledne razstave svojih del zapisal Nekaj črt in kakšna pika.

Kamnik – V četrtek so v Galeriji Miha Maleš odprli zadnjo iz cikla letošnjih likovnih razstav. Potem ko so v letošnje leto vstopili z veliko spominsko razstavo kamniškega rojaka Ivana Vavpotiča in spomladi nadaljevali z obsežno razstavo starejših in aktualnih del še enega Kamničana Dušana Sterleta, jeseni pa se je z najnovejšo likovno produkcijo predstavil Herman Gvardjančič, pa drugo desetletje tisočletja zaključujejo z razstavo Iva Mršnika, ki se v Kamniku v takem obsegu predstavlja prvič. »Lahko bi rekli, da gre za malo pregledno razstavo, saj sva s slikarjem pripravila izbor del iz njegovega celotnega več kot petdesetletnega opusa,« je v uvod k razstavi, s katero umetnik obeležuje tudi jubilej – osemdeset let, povedala kustosinja galerije umetnostna zgodovinarska Saša Bučan.

Diplomiral je leta 1968 na oddelku za slikarstvo Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, kasneje je končal še grafično in slikarsko specialko. Od leta 1978 je bil zaposlen na Pedagoški akademiji, kjer je leta 1998 postal redni profesor za risanje in grafiko. Prejel je več nagrad in priznanj, najbolj prestižna pa je gotovo nagrada Ivane Kobilca, ki jo je Ivo Mršnik prejel leta 2018 za prepričljivo umetniško držo in potovanje s tokom časa, kot je bilo zapisano v obrazložitvi nagrade. Sodeloval je na več kot stotih skupinskih razstavah ter samostojno v vseh pomembnih galerijah slovenskega prostora.

Zavezan črti in risbi

Ivo Mršnik velja za izjemno delavnega umetnika, temu primerno je njegov ustvarjalni opus tudi zelo obsežen. Večinoma gre za grafike in risbe. Le redko je v svoji likovni govorici posegal po drugih tehnikah in materialih. Že vse od ustvarjalnih začetkov je stopil na svojo umetniško pot in zavedno zapečatil svoj odnos do likovnega: zavezal se je piki, črti, liniji in se skorajda popolnoma odrekel barvi. »V risbi je našel popoln izraz, besedo, s katero zapisuje ta neskončni življenjski roman, ki se iz poglavja (cikla) v poglavje spreminja, a vendarle vseskozi ohranja zgodbo. To zgodbo, ki jo videvamo, sicer spremenjeno, dorečeno, a vendarle nezaključeno, je začel razvijati s portreti oziroma figurami v sedemdesetih letih. Tu je šlo v tehničnem smislu za grafični prijem v tehniki litografije,« pojasnjuje Bučanova, v prvem delu razstave pa so med drugim na ogled tudi portreti iz cikla NN, povzeti iz časopisja in z ogljem narisani na neskončni računalniški papir.

Sledijo z ogljem izrisane risbe na velikem formatu. Gre za cikel Glave, katerih fiziognomske lastnosti so sicer še prepoznavne, težko pa bi jih osebnostno okarakterizirali. Od Glav se Mršnik konec osemdesetih let preteklega stoletja preusmeri izven vidnega, realnega in otipljivega. Od tod se začenja razkroj realnega v kaotičen zapredek, ki je samo nadaljevana redukcija zapisa, ki je poprej oblikoval glavo. Riše zapredke in psihograme, kot imenuje trak neskončnih nalepk. V zadnjih ciklih likovnega opusa se tehnično Mršnik iz zanj značilne grafične tehnike vernis mou polašča tako mešanih grafičnih tehnik kot čiste risbe. »Mršnik je zvest lastnemu likovnemu izrazu, hkrati pa tega nenehno spreminja in razvija. Vseskozi lahko sledimo razvoju njegove risbe, ki nikoli ne presahne,« še pove kustosinja razstave, ki bo na ogled vse do meseca maja prihodnje leto.