Zborovsko petje, naša dediščina

Ljubljana – Novico bi lahko v šali začeli z ugotovitvijo, da je petek pravi dan za pesem in petje. Zborovsko petje je 146. enota, vpisana v register nesnovne kulturne dediščine. Zborovsko petje je v Sloveniji zelo razširjeno, saj je v organizirane zborovske sestave, tako profesionalne kot ljubiteljske, v Sloveniji vključenih več kot 64.000 pevk in pevcev.

Pri podpiranju in usmerjanju razvoja zborovskega petja v Sloveniji imajo posebno vlogo predvsem Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti pa tudi območne zveze pevskih društev (na primer Zveza pevskih zborov Primorske). Pomembno vlogo pri spodbujanju zborovskega petja imajo tudi tekmovanja, revije in pevski tabori, na katerih se srečujejo organizirane zborovske skupine. Med prvimi so najpomembnejši Naša pesem (Maribor), Mladinski festival (Celje), Tekmovanje otroških zborov (Zagorje ob Savi) in Mednarodno zborovsko tekmovanje Gallus (Maribor). Revije pevskih zborov potekajo predvsem v regionalnih okvirih (Primorska poje, Ljubljanski zbori, Goriška zborovska srečanja in drugi). Pevski tabor z najdaljšo tradicijo je Tabor slovenskih pevskih zborov (Šentvid pri Stični).

Kot so še zapisali v obrazložitvi k zapisu v register, zborovsko petje sodi med najstarejše izpričane glasbene zvrsti. Dokumentirano je že v antiki, na Slovenskem pa v visokem srednjem veku in nato kontinuirano do sodobnosti. Poseben razmah je doseglo z razvojem glasbenega ljubiteljstva v 19. stoletju, ki je privedlo do ustanavljanja številnih pevskih društev po vsem slovenskem ozemlju. V zadnjih dveh stoletjih je imelo zborovsko petje izredno družbeno vlogo. Bilo je najpomembnejše sredstvo za širjenje in uveljavljanje slovenske pesmi, ki je bila pomembno propagandno in aktivacijsko orodje v številnih družbenih in zgodovinskih kontekstih. Zborovsko petje je tudi zvrst, v kateri umetniška glasba dosega veliko ljudi, tako v vlogi izvajalcev kakor poslušalcev.