Umetnost (ne)mogočega

Izvolitev Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora bi lahko pospremili s krilatico mojstra političnega preigravanja, nemškega kanclerja Otta von Bismarcka, da je politika umetnost mogočega. Še bolj popolno pa verjetno razplet petkove ustanovne seje državnega zbora opiše izjava prvega predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta, ki je pred dvajsetimi leti, tedaj kot evropski poslanec, znamenito Bismarckovo misel še razširil – da politika ni le umetnost mogočega, pač pa tudi nemogočega.

Glede na razmerje moči v desetem sklicu državnega zbora je bilo pričakovati, da bo novega predsednika, če ga bo sploh mogoče izvoliti, prispevala ena od manjših strank, najverjetneje ena od strank t. i. tretjega političnega bloka, ki so ga po volitvah osnovali trojček NSi, SLS in Fokus, Demokrati in Resni.ca. Najbolj vroči imeni sta bila Janez Cigler Kralj (NSi) in Franc Križan (Demokrati), ki je kot najstarejši poslanec tudi prevzel vodenje ustanovne seje. Da bo prvi med enakimi že po prvem krogu glasovanja postal Stevanović, pa si je najbrž upal napovedati le malokdo, četudi se je med možnimi kandidati v preteklih dneh omenjalo tudi njegovo ime. Ustanovitelj in predsednik stranke Resni.ca je vendarle še na predvečer ustanovne seje v Odmevih TV Slovenije zagotavljal, da ostajajo načelni in da njegova stranka ne bo šla v vlado, ki bi jo vodila Robert Golob ali Janez Janša.

Izvolitev Stevanovića sicer res še ne zagotavlja, da bo Resni.ca del naslednje vladajoče koalicije, kot se to, na primer, tudi ni zgodilo z izvolitvijo tedanjega predsednika NSi Mateja Tonina za predsednika državnega zbora po volitvah leta 2018. Po oblikovanju manjšinske vlade Marjana Šarca je namreč Tonin, ki je skupaj s stranko odšel v opozicijo, dva meseca po izvolitvi s funkcije odstopil. Pa vendar razplet tajnega glasovanja, na katerem je Stevanović prejel 48 glasov, nakazuje, da je Slovenija očitno bližje oblikovanju desnosredinske koalicije, ki ima skupaj s SDS-om natanko toliko poslancev.

Pri tem se vse bolj izrisuje vloga Resni.ce kot ključnega jezička, ki bo odločil, na katero stran se bo tehtnica prevesila. Težko si je sicer predstavljati, kakršna koli že bo vlada, da bi se glede na volilni rezultat svojih strank Golob ali Janša odpovedala premierskemu položaju. Stevanoviću (in omenjenima) pa funkcija predsednika državnega zbora ponuja politično fleksibilnost, da lahko Resni.ca podpira oblikovanje vlade in njeno delovanje, ne da bi bila formalno del nje. Ne nazadnje je Stevanović na že omenjenih Odmevih tudi poudaril, da ne bodo »nikoli tisti subjekt, ki bo kakorkoli povzročil politično krizo«.