Triglavski narodni park
Pri odstranitvi jezu v dolini Triglavskih jezer vprašanje izvedbe
Ne vem, ali gre trenutno navdušenje Slovencev nad kolesarjenjem pripisati le dejstvu, da živimo v obdobju, ko naši kolesarji kraljujejo na samem svetovnem vrhu tega športa. Seveda se v zadnjih letih pogosteje kot nekoč zgodi, da na cesti mimo nas v pisanem kolesarskem dresu (nepotrpežljivo) švigne pogačar ali v ovinkih razmišljamo, kako bi z avtom najvarneje prehiteli skupino rogličev, ki drug drugemu režejo veter. Prestrašeno odskočimo, ko nam po planinski poti navzdol pridrvi v ščitnike vseh vrst zavit gorski kolesar, ali se obupano vdamo v usodo, ko nas v strmem klancu brezbrižno pusti za seboj droben sivolas gospod na električnem kolesu.
Kolesarjenje je tudi zame, čeprav na športnika spominjam samo v čelado, rokavice in podlogo hlač, od zmeraj eden najljubših načinov preživljanja prostega časa. In niti malo se ne čudim, da je bila nova kolesarska povezava med Bledom in Bohinjem tako težko pričakovana. Številni navdušenci so jo prevozili, še preden so jo sredi prejšnjega tedna tudi uradno odprli.
Dvajsetkilometrska pot, ki so jo gradili štiri leta in zanjo porabili okoli 25 milijonov evrov, je, verjamem, izpolnila tako rekoč vsa pričakovanja. Dovolj široka, z ravno prav naklona, speljana po slikoviti trasi ob Savi Bohinjki povezuje dva gorenjska turistična bisera. Kaj lepšega bi si želeli?
A če se v Bohinju z le nekaj presledka navezuje na udobno, že pred leti urejeno bohinjsko kolesarsko pot, ki Bohinjsko Bistrico povezuje z jezerom, je zgodba na Bledu popolnoma drugačna. Posebno v poletni gneči je tam kolesar v najboljšem primeru ovira na cesti, v najslabšem pa del najranljivejše skupine udeležencev v prometu, ki se od jutra do večera vali skozi kraj.
Sprehajalci, tekači, družine z otroki v vozičkih, avtomobili, avtobusi, konjska vprega, velikanski tovornjak priklopnik, električni vlakec, neučakani motoristi ... vse je na tisti ozki cesti. Vmes pa vijugajo bolj in manj vešči kolesarji. Od tistih, ki so videti, kot da so le za las zgrešili normo za Giro, do onih, ki so si na počitnicah na Gorenjskem prvič v življenju izposodili električno kolo, tudi če je zanje prehitro, pretežko in zato komaj obvladljivo. In prav vseh bo v prihodnje zagotovo še mnogo več kot do sedaj.
Kako se bodo prebijali skozi Bled? Kje bodo parkirali avtomobile, s katerimi bodo prišli na Gorenjsko? Kaj, če se bodo iz Bohinja želeli vrniti z vlakom, ki vozi redko in sprejme zelo omejeno število potnikov s kolesi? To so vprašanja, ki bodo že v prihodnjih mesecih terjala odgovore. Zato kolesarska pot z odprtjem prelepega odseka še ni zaključena. Nasprotno, šele dobro se začenja razvijati.