Spomin nikoli ne sme zbledeti

Podljubelj – Slovesnost v spominskem parku nekdanjega koncentracijskega taborišča Ljubelj je bila posvečena spominu na žrtve taborišča in druge žrtve fašističnega in nacističnega nasilja v času druge svetovne vojne. »Najbolj presunljive so izkušnje tistih, ki so grozote vojne izkusili na lastni koži. Tistih, ki so bili nenadoma soočeni z vprašanji predvsem preživetja. Tistih, ki so doživeli popolno razčlovečenje telesa in uma. Tistih, ki so v brezpravnem okolju postali le vtetovirane številke v črtastih oblekah, prepuščeni na milost in nemilost fašističnemu in nacističnemu terorju. Takih je bilo več milijonov. Na naših tleh v koncentracijskem taborišču Ljubelj pa skoraj dva tisoč,« je spomnila slavnostna govornica, predsednica države Nataša Pirc Musar. Kot je poudarila, verjetno nikdar ne bomo v celoti dojeli in razumeli razsežnosti dejanj in občutkov posameznikov, ki so to prestali. »Surovo realnost takratnega dogajanja nam ponuja pogled na 1561 metrov dolg predor skozi Karavanke. Vrtanje in odstranjevanje skale z golimi rokami je zahtevalo nadčloveške napore in voljo do upora in preživetja.«

Koncentracijsko taborišče na Ljubelju je bilo zunanje taborišče enega najbolj uničujočih taborišč – Mauthausna, kamor so bili med letoma 1943 in 1945 privedeni politični interniranci. Po narodnosti je bilo največ Francozov, zatem Poljakov, državljanov Sovjetske zveze, Jugoslovanov oz. Slovencev. Drugi jetniki so bili iz Španije, Češke, Norveške, Luksemburga, Grčije, Belgije, Nizozemske ... Njihovo trpljenje je bila cena za gradnjo predora, ki naj bi izboljšal prometne poti nemške vojske do Jugoslavije.

»Vendar pa žičnata ograja in sistematično nasilje nacistov nista uspela pregnati dobrote iz človeških src. Tako kot v mnogih krajih po Sloveniji je tudi na Ljubelju svetlobo in žarek upanja prinašala pogumna ter nesebična pomoč lokalnega prebivalstva. Ponujena roka je bila roka človečnosti, plemenitosti in solidarnosti,« je dejala Pirc Musarjeva.

Nikoli več

Danes je vzklik Nikoli več! skoraj neslišen, je opozoril tržiški župan Peter Miklič. »Morda je danes bolj na mestu še vedno boleč stih, zapisan na spomeniku, h kateremu smo položili vence v spomin na žrtve in dogodke, ki so del zgodovine tega kraja. Obtožujem – J'accuse. Obtožujem tiste, ki z izkrivljanjem zgodovine in zlorabo spomina upravičujejo nasilje nad drugimi. Obtožujem tiste, ki v imenu interesov, moči ali koristi gledajo stran in molčijo. Obtožujem tudi vse nas, če se ne odzovemo, če se rušijo temeljne človeške vrednote. Zato se danes na tem mestu zahvaljujem naši predsednici za njeno jasno sporočilo v Evropskem parlamentu. Dejanja je treba poimenovati s pravim imenom in to izreči naglas. Pa naj bo to genocid, ki smo mu trenutno priča v Gazi, ali pa zločini, ki so jih izvrševali med drugo svetovno vojno ali po njej. Za nobenega teh zločinov ni opravičila,« je poudaril župan Miklič, ki si želi prihodnosti, v kateri se spoštuje človek ne glede na narod, vero ali zgodovino.

Zbrane sta nagovorila tudi predstavnica francoskega združenja Amicale Mauthausen Danyèle Régerat in predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman. Spominske slovesnosti so se udeležili številni predstavniki združenj in odborov žrtev vojnega nasilja ter domoljubnih in veteranskih organizacij, veleposlaniki in drugi diplomatski predstavniki ter nekateri vidni politiki, med njimi predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič in minister za obrambo Borut Sajovic. Spominsko slovesnost so organizirali Občina Tržič, zveza združenj borcev in Tržiški muzej. Scenarij letošnje slovesnosti sta pripravila Mojca Poredoš in Iztok Pipan s Televizije Medvode, kulturni program pa so sooblikovali povezovalka Maja Tekavec, Policijski orkester pod taktirko Nejca Bečana, baritonist Anton Habjan, glasbeniki Maša Demšar, Karlo Jemc in Matija Jemc, učenci Osnovne šole Tržič pod mentorstvom Maje Keržič in Mojce Likar in recitator Tobija Le Roux.