Šmarnice, izraz ljudske pobožnosti

»Spet kliče nas venčani maj k Mariji v nadzemeljski raj« se začenja ponarodela pesem o mesecu maju, posebej Mariji posvečenemu mesecu, ki jo je napisal pesnik in duhovnik Jožef Virk, uglasbil pa učitelj, organist, skladatelj, ljudski buditelj in župan Andrej Vavken, ki je leta 1898 umrl v Cerkljah, kjer negujejo nanj trajen spomin. Rojen je bil leta 1838 v Planini pri Rakeku, v Cerkljah pa je živel nad 30 let.

To pesem in še druge, ki opevajo Marijo, slišimo letos vsak majski dan v slovenskih cerkvah, kjer potekajo tradicionalne šmarnice, ki so ena od najljubših ljudskih pobožnosti na Slovenskem. Njeni začetki segajo pred leto 1815, ko je papež Pij VII. začel spodbujati majsko čaščenje Marije. Na Slovenskem je bila na pobudo semeniščnika Jerneja Lenčka prva majniška pobožnost leta 1851 v bogoslovnem semenišču v Ljubljani, kasneje pa so ji sledile še drugje. Leta 1855 je Janez Volčič napisal knjigo, ki jo je poimenoval Šmarnice, po roži, ki cveti maja. Šmarnične pobožnosti so se širile. Obhajali so jih v številnih cerkvah in kapelah, na katerih so brali šmarnična branja, molili litanije in peli Marijine pesmi. Do danes se je šmarnična pobožnost spreminjala. Nastajala so posebna šmarnična branja in pesmi. Danes so majske šmarnice običajno del maš.

Letošnje šmarnice so napisane posebej za otroke in posebej za odrasle. Otroške Šmarnice imajo naslov Bogati ubožec iz Assisija. So pripoved o svetem Frančišku Asiškem, ki je umrl pred 800 leti in je živel v duhu uboštva, molitve in bratstva. Šmarnično besedilo je napisal Aco Jerant. Šmarnice za odrasle pa imajo naslov Ves tvoj. V njih Urška Smerkolj pripoveduje zgodbo o malem Karlu, Loleku, kot so mu rekli vrstniki, ki je postal kasneje sveti papež Janez Pavel II. Marija je bila njegov vzgled, zatočišče in upanje. Šmarnično branje je zanimivo tudi zato, ker bo 17. maja letos minilo 30 let od obiska papeža Janeza Pavla II. na Brezjah.