Slovenski čebelnjak v prestolnici ZDA

Svetovni dan čebel, ki ga sicer zaznamujemo 20. maja, je veleposlaništvo letos počastilo teden dni kasneje, a zato toliko slovesneje. Neprofitnemu združenju FONA (Friends of the National Arboretum – Prijatelji Nacionalnega arboretuma) je podarilo tradicionalni slovenski čebelnjak. Postavili so ga v Nacionalnem arboretum ZDA, na vrtu, ki je namenjen izobraževanju mladih.

Na slovesnosti sta o donaciji spregovorila veleposlanik Slovenije v ZDA Iztok Mirošič in ljubljanski podžupan Dejan Crnek. Poudarila sta pomen čebelarstva v Sloveniji in prepletenost z našo kulturno dediščino, ki se kaže tudi v lično grajenih čebelnjakih, ki jih pogosto krasijo poslikani panji.

To je precej drugače kot v ZDA, kjer je čebelarstvo v večini primerov v prvi vrsti pridobitna dejavnost. Čebelarska podjetja upravljajo po več deset tisoč čebeljih družin.

Donacijo sta sprejeli izvršna direktorica FONA Jeanne Braha ter namestnica direktorja arboretuma dr. Destiny Davis, ki sta izrazili veliko navdušenje nad posebnostjo, ki bo odslej privabljala tako mlade kot tudi druge obiskovalce.

Čebelnjak je izdelalo podjetje LogHouse iz Gornjega Grada, poslikala pa ga je lokalna čebelarka in pri tem deloma sledila tudi vzoru slovenskih tradicionalnih poslikav. Za kranjske čebele v njem bodo skrbeli lokalni čebelarji. Nekateri med njimi že imajo izkušnje s čebelarjenjem v AŽ panju, ki je v ZDA sicer velika redkost. V večini sveta, tudi v ZDA, namreč čebelarijo brez čebelnjakov v različnih izvedbah nakladnih panjev.

Veleposlaništvo je organiziralo tudi panelno razpravo o čebelarstvu ter pomenu in varstvu opraševalcev, na kateri sem poleg ameriških udeležencev kot predstavnik Nacionalnega inštituta za biologijo sodeloval tudi sam.

Ena od posebnosti ZDA v primerjavi z nami je, da medonosna čebela tam ni avtohtona, gostota čebeljih družin pa je približno 30-krat manjša kot pri nas. Zaradi zelo intenzivnega kmetijstva na velikih površinah so mnogi kmetje skoraj povsem odvisni od opraševalskega servisa čebelarjev, saj zaradi uničenih naravnih habitatov ni dovolj divjih opraševalcev. Kmetje morajo za opraševanje plačati. Seveda za čebele paša na intenzivnih površinah ni zdrava, a pri čebelarjih pretehta potreba po zaslužku, saj od te dejavnosti živijo. Čebelarji se zato srečujejo z velikimi izgubami čebeljih družin.

Tudi v ZDA se povečuje zavedanje o pomenu varstva divjih opraševalcev. Poleg raziskav veliko pozornosti posvečajo tudi ozaveščanju javnosti. Del teh prizadevanj je tudi Smithsonov inštitut, čigar različne muzeje obkrožajo različni tematski vrtovi, ki mi jih je predstavila tamkajšnja vrtnarka Sylvia Schmeichel, sicer tudi ena od udeleženk prej omenjenega panela.

Vrt poleg Prirodoslovnega muzeja je posvečen prav opraševalcem. V njem prevladujejo avtohtone medovite rastline, nekaj je tudi okrasnih. Z vidika opraševalcev je prednost avtohtonih rastlin ta, da so nanje dobro prilagojeni. Mnoge okrasne rastline, zlasti tiste z zelo spremenjenimi cvetovi, so namreč za opraševalce lahko neuporabne, saj zaradi bujnih cvetov ne dosežejo medovnikov ali pa so ti celo zakrneli. Družbo so nama delali metulji monarhi, ki so znani po svojih več tisoč kilometrov dolgih selitvah od Kanade do Mehike.

Podobno tudi v bližnjem botaničnem vrtu predstavljajo koncept trajnostne krajine, ki temelji na posnemanju narave in uporabi lokalnih virov. Avtohtone rastline potrebujejo manj nege, hkrati pa ustvarjajo življenjski prostor za živali.