Slikarka, ki bo čez poletje grajski slikar Ejti

Bled – »Grajski slikar Ejti se zahvaljuje vsem, ki ste prišli. Biti spet doma na Bledu in se predstaviti s kar dvema razstavama je res velika čast,« se je akademska slikarka Ejti Štih v njej lastnem duhovitem slogu – govori namreč »na fanta« – zahvalila številnim obiskovalcem, ki so tistega torka sredi junija prišli na odprtje njenih dveh razstav v obeh galerijskih prostorih na Blejskem gradu, tako v Galeriji Stolp kot v Bitenčevi dvorani. Če nas v prvi galeriji očarajo slike iz serije Muzika, pa je v drugi galeriji v nadstropju grajskega poslopja na ogled prav posebna umetniška postavitev z naslovom Vida, ki je seveda žensko ime, v španskem jeziku pa tudi izraz za življenje. A ostanimo najprej na spodnjem grajskem platoju, kjer je s svečanimi nagovori potekalo odprtje razstav te odlične in iskrive umetnice, blejske domačinke, ki že več kot štirideset let živi in ustvarja v Boliviji.

Najprej Muzika za veselje

»Ne govorim ravno veliko o tem, kar slikam, da pa ne bi bila prehuda družbena kritika tistih, ki obiskujejo grad, pa naj povem, da sem naslikala slike, ki bodo ljudem v veselje. Nekoliko sem se jim hotela tudi prikupiti in sem, da ne bi bili samo klasični glasbeniki, naredila tudi sliko s harmonikarjem in pevko, tako da bodo vsi zadovoljni,« je povedala Ejti Štih, pohvalila razstavišči na Blejskem gradu in se pošalila na račun velikih galerij: »Tu je najboljši prostor za razstavo, saj bo moje slike videlo veliko več ljudi kot v raznih modernih galerijah in raznih cukrarnah.«

V Galeriji Stolp so tako na ogled značilna, živo rdeča platna, na katerih je umetnica upodobila različne glasbenike in glasbenice, ki igrajo različne instrumente. S slik je vidna slikarkina predanost glasbeni umetnosti – na odprtju je na kitaro zaigral njen mož Lucho Fernández de Córdova – in ob pozornem ogledovanju Ejtinih slik morda celo zaslišimo glasbo. Deset platen srednjega formata nam namreč kaj hitro zleze pod kožo in v nas vzbudi obilo pozitivnih vibracij.

Umetnica je v nagovoru za organizacijo razstave izrazila veliko zahvalo Zavodu za kulturo Bled, njegova direktorica Lea Ferjan pa je ob tem poudarila sodelavce, ki so s svojo prizadevnostjo pri pripravah in sami postavitvi del v obeh grajskih galerijah opravili zelo pomembno delo. Kot je povedala, pa je vesela predvsem zaupanja in želje Ejti Štih, da je dela pripeljala iz Bolivije na Bled. »Njena umetnost nas nagovarja neposredno in iskreno. V njej prepoznavamo občutljivost za človeka, zanimanje za zgodbe ter izjemno sposobnost, da skozi barvo in podobo odpira prostor za razmislek, dialog in empatijo. Ko govorimo o Ejti Štih, ne govorimo le o priznani umetnici, temveč tudi o osebnosti, ki s svojo življenjsko energijo, radovednostjo in odprtostjo navdihuje ljudi okoli sebe,« je še poudarila Lea Ferjan. Umetnico in prisotne je ob tej priložnosti pozdravil tudi podžupan Bleda Iztok Pesrl.

… in nato Vida v spomin

Prvi obiskovalci razstav Ejti Štih, med njimi so bili mnogi njeni kolegi iz likovnih vrst, pa tudi sorodniki, prijatelji in znanci z Bleda in iz širšega okolja, so se potem preselili na gornji grajski plato, kjer so prisluhnili pogovoru, ki ga je vodila Darja Pretnar in v katerem je priljubljena blejska slikarka razkrila še veliko zanimivosti o svojem delu in slikah, ki so na razstavi.

»Vsaka nova razstava mora biti druga in drugačna zgodba, predvsem pa zanimiva, ne le zame, ampak tudi za ljudi. Zato je vsaka razstava zame velika odločitev. Velikokrat teme mojih razstav niso najbolj vesele, ker jaz nisem slikarka pejsažev,« je o snovanjih svojih slikarskih ciklov povedala Ejti Štih in se spomnila časov, ko je bila sprejeta na takratno Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. »Moj oče je rekel: 'A zdaj boš pa risala slovenske holme?' Tako mi je čestital, ko sem naredila sprejemni izpit. Pa zdaj ne rišem slovenskih holmov, ampak delam tematske razstave, na primer na temo splava, migracij; vse hude stvari, ki se dogajajo, me obsedejo, pa potem 'malam' več mesecev.« Dodala je, da razstava z naslovom Vida tako ni sinteza njenega preteklega dela, ampak nekaj novega.

Drugi del razstave, Vida, raziskuje odnose med moškimi in ženskami ter vprašanja moči, družbenih vlog in mačizma, ki spremljajo človeštvo skozi zgodovino. Če je Vida v španskem jeziku ime za življenje, pa Ejti Štih razstavo posveča slovenski umetnici Vidi Pauluša, ki je v svojem življenju izdelala na stotine vezenin in čipk. Njena hči Maja, v otroških letih Ejtina sošolka, ji je pred leti podarila velik del te zbirke čipk in slikarka je iz njih postavila tudi prostorsko postavitev, obsežno poročno tančico, ki je prav tako ne ogled v Bitenčevi dvorani.

»Ko mi je podarila mamine čipke, je Maja rekla: 'Ti boš že vedela, kaj narediti z njimi, ker to znaš ceniti.' To so čudovite čipke, po drugi strani pa so zapis nekega življenja, življenja gospe Vide. V čipke je vložila ure in ure dela. S tem želim počastiti gospo Vido, hkrati pa je to podaljšanje mojega in Majinega otroškega prijateljstva in vezi, ki jo imam še vedno z Bledom.«

Moški in ženske

Na razstavi Vida si tako ogledujemo portrete naključnih oseb, moških in žensk, po podobah različnih značajev, ki iščejo poti eden do drugega. »In ko se najdejo, naj bi se vse te prečudovite žensko-moške relacije končale v srečnem svetem zakonu. Zato osrednja prostorska postavitev neveste z dolgo vlečko, izdelano iz Vidinih čipk,« nam je v razstavnem prostoru zaupala umetnica in pojasnila, da so tiste male škatlice nekakšen odsev sodobnega časa. »Danes vsi brskamo gor in dol po telefonih, če hočeš kaj izvedeti, vprašaš Wikipedijo ali pa umetno inteligenco. In sem za šalo vprašala o zakonu, zapeljivosti, ljubezni ... In najbolj neumne izjave, ki jih je izvrgel splet, sem zbrala in jih zapakirala v te škatlice, ki so tu na ogled – ljudem za zabavo. Seveda pa so tu uporabljene čipke industrijske, Vidine so zame namreč svete.«

Blejsko druženje z Ejti Štih se bo nadaljevalo do jeseni, ko bo v zbirki Obrazi Bleda, ki izhaja pri Zavodu za kulturo Bled, izšla njena monografija.