»Samo da smo živi ...«

Komenda – Četrtkovo zgodnje jutro na enem koncu občine Komenda niti približno ne da slutiti, kaj se dogaja na drugem. Da so jo še dobro odnesli, komentira prodajalka v lokalni trgovini. Verjetno še ni videla podrtih mogočnih hrastov v središču Komende in prizorov iz Nasovč, z Brega, Potoka, si mislim. Ti so grozljivi, a prav nič ne more človeka pripraviti na stanje proč od fotografskega objektiva, proč od kamer. Tam, na terenu, so najbolj zgovorne oči. Nekatere solzne, druge prazne, ko gledajo svoje hiše brez strehe, zdesetkane vrtove, opustošene njive, ki so še včeraj veliko obetale. Pa razbita okna in grobove, odtrgana vrata, preklana in izruvana drevesa, podrte električne drogove, neprehodne ceste, svoje strešnike na drugem koncu vasi.

Življenje stalno preizkuša

Sodni dan, huda ura, ki ni trajala več kot dve minuti, je za seboj pustila prizore, ki jih tudi najstarejše generacije ne pomnijo. »Mislila sem, da bo hišo zravnalo z zemljo. Sosedova streha je priletela na našo češnjo, naša opeka pa skozi okno k sosedu v dnevno sobo. Sama sreča, da ga ni ubilo. Pa to se vse popravi. Dobri ljudje prinesejo voljo k hiši,« pripoveduje Ana Pavlič iz opustošenega dela vasi Nasovče. Nedelja je in gasilci še vedno prekrivajo odprto streho na njeni rojstni hiši, to bodo nekako sanirali, medtem ko bo starejše gospodarsko poslopje treba porušiti.

Še malo huje je pri sosedih, kjer živi njen brat Peter Pavlič. Streho jim je odneslo, razbilo nekaj oken, v hiši so imeli vodo. Že v sredo zvečer so prekrili streho s polivinilom, da niso bili pod milim nebom, v teh dneh se bodo lotili nove. »Nič preveč ne mislim na to, kaj se nam je zgodilo. Trenutno samo delamo. Le ko govorim s kakšnim prijateljem, me premagajo čustva. Našega gozda še nisem šel pogledat, da mi ne bo še bolj hudo. Polja so uničena, koruzo bo treba še enkrat posejati. Nimamo kaj, življenje nas stalno preizkuša.«

Med ljudmi je v teh dneh čutiti predvsem hvaležnost. Skupnost je znova stopila skupaj. Pri Jurkovičevih na Bregu so na dvorišču izobesili velik in zgovoren plakat z rdečim srcem, na katerem piše – hvala. »Zahvaljujemo se vsem, ki so nam pomagali,« pove Marko Jurkovič s solzami v očeh. Še preveč živ je prizor, kako je tram priletel v spalnico, kjer je spala njegova osemmesečna vnukinja. »Če je ne bi njen oče ščitil … Samo da so glave cele.«

Boja z naravo nikoli ne dobiš

Da bo tisti trenutek, ko je bobnelo in lomastilo, konec sveta, je bil prepričan Roman Grošelj s Klanca. Ko je opazoval črno nebo, se mu je zazdelo, da bo prišla huda nevihta, a česa tako groznega človek ne more pričakovati. »Naenkrat je nastala noč, mimo okna je priletel tram, nato žleb in takrat sem vedel, da gre zares. Tisti občutek, ko je začelo trgati tramove … Kot bi nekdo na polno lomil kosti. Ko se je malo umirilo, sem šel ven in videl, da manjka pol strehe, odrinilo je tudi del fasade, dimnik je podrlo. Taval sem po vasi, šel pogledat k sosedu, dež je lil … V tistem trenutku ne moreš nič narediti.«

Pred 14 dnevi so pri Grošljevih montirali sončno elektrarno, še zavarovati jim je ni uspelo. Pred tremi leti so imeli v hiši meter vode, lani sta Roman in njegova žena Marjana zaključila sanacijo. »Ravno smo malo zadihali, ta teden bi moral priti fasader. Sedaj pa nova naravna katastrofa. Boja z naravo nikoli ne dobiš,« pravi Roman Grošelj, njegova vidno pretresena žena Marjana prizna, da se sem in tja, ko delajo in pospravljajo razdejanje okoli hiše, vpraša, koliko časa bo njihov trud sploh zdržal pred novim udarcem narave. V tem trenutku je tudi mojstre težko dobiti, nadejata se, da bo v desetih dneh streha pokrita. Stisne ju vsaka napoved dežja in vsak vetrič, ki sproži šelestenje zaščitne ponjave na strehi. V nedeljo zvečer, ko se poslavljamo, si želita le, da bi jim v teh dneh nevihte prizanesle. Kje najdeta moč? »V tem, da človek ni sam. Da pridejo k hiši ljudje, da so pripravljeni pomagati. Dober je občutek, ko veš, da v nesreči nisi sam. Pa brez gasilcev ne bi šlo.«

Sanacija bo dolga

Nedeljska noč je prinesla padavine, a k sreči, kot nam pove vodja intervencije v Komendi in poveljnik PGD Moste Matej Tancek, je minila mirno, hujšega ni bilo. Vseh lokacij, na katerih so v prvih dneh po neurju posredovali, je bilo okoli 150, pri tem je sodelovalo več kot štiristo prostovoljnih gasilcev. »Ena velika sreča je, da nihče ni bil poškodovan,« pravi Tancek.

Komenda ni več taka kot pred tednom dni. Ni več mogočnega Mejačevega hrasta, ki je bil zasajen v 17. stoletju in za katerega so pravili, da ima železno srce. Polomljeni sta Glavarjeva in Turška lipa na cerkvenem trgu. Kjer se je gozd umaknil neurju, so se odprli doslej nevideni pogledi do Zaloga in Lahovč. Podoba Klanca, Potoka, Nasovč, Brega je drugačna. Tudi domačini niso več taki, kot so bili, rane so globoke. Intervencija je pri kraju, sanacija zidov in duš bo dolga. Vsaka taka izkušnja človeka spremeni, prioritete se znova postavijo na svoje mesto, nepomembne stvari ostanejo točno to. Ob vsem tem pa tolaži in hrabri dejstvo, da ljudje še znamo stopiti skupaj. V stiski je človek človeku največja opora.