Zadnje slovo od Milene Zupančič. Pogrebna slovesnost v Bohinjski Beli. Bohinjska Bela, 19.8.2026 / Foto: Matic Zorman

Z državnimi častmi so se v sredo poslovili od Milene Zupančič, ki je po dolgotrajni bolezni umrla v osemdesetem letu starosti. / Foto: Matic Zorman

Mileno Zupančič pospremili na zadnji poti

Na žalni slovesnosti pred Domom krajanov na Bohinjski Beli so se v sredo z državnimi častmi poslovili od ene najbolj prepoznavnih slovenskih gledaliških in filmskih igralk ter prejemnice več stanovskih nagrad Milene Zupančič, ki je v soboto po dolgotrajni bolezni umrla v osemdesetem letu starosti.

Bohinjska Bela – K zadnjemu počitku so Mileno Zupančič poleg svojcev pospremili tudi številni stanovski kolegi ter znanci in sokrajani. Tako so se poklonili eni največjih igralskih osebnosti in častni občanki občine Bled, ki je v več kot pet desetletij trajajoči karieri ustvarila izjemen opus vlog v gledališču, filmu in na televiziji ter se za vedno zapisala v zgodovino slovenske umetnosti in srca številnih gledalcev.

Odrske deske, radijske igre ter vloge v slovenskih in jugoslovanskih filmih so jo vodile do njene velike prepoznavnosti in cenjenosti v igralskih krogih. »Nekoč je izjavila, da na odru lahko govori le tisto, kar čuti, zato je gledalca prepričala, da ne igra, ampak da to, kar gledamo, doživlja. Imeli smo čast in privilegij številne vloge različnih karakterjev doživljati z njo in preko nje,« je dejal blejski župan Anton Mežan.

»Za svoj poklic je vedno govorila, da je to poklic, ki ti ne pusti, da si odpočiješ od življenja, in da vedno hodiš po tanki črti, ta črta pa žal ni neskončna. Neskončen je le spomin na našo Mileno – še leta bomo občudovali njen igralski zanos, občutek, prepričljivost,« je v svojem žalnem nagovoru poudaril blejski župan Anton Mežan in dodal, da bodo tudi prihodnje generacije ob gledanju in poslušanju večkrat nagrajene umetnice ohranjale spomin »na veliko, pa vendar tako skromno Mileno Zupančič«. Kot je poudaril, je bil njen ustvarjalni opus neverjeten. Odrske deske, radijske igre ter vloge v slovenskih in jugoslovanskih filmih so jo vodile do njene velike prepoznavnosti in cenjenosti v igralskih krogih. »Nekoč je izjavila, da na odru lahko govori le tisto, kar čuti, zato je gledalca prepričala, da ne igra, ampak da to, kar gledamo, doživlja. Imeli smo čast in privilegij številne vloge različnih karakterjev doživljati z njo in preko nje,« je dejal Mežan in spomnil, da nas je včasih popeljala v svet krhkega mladega dekleta, spet drugič v hladno upornico ali hrepenečo ženo, naslednjič v zapeljivo gospodično in takoj zatem v odločno kmečko žensko. A pomembne so ji bile tudi vloge v zasebnem življenju, je poudaril. »Mama, sestra, žena, hči, teta, mnogim prijateljica in opora ter vedno ponosna krajanka Bohinjske Bele, kjer je že kot štiriletna deklica imela svoje prve nastope s punčko v roki na široki domači okenski polici za svoje najbližje, ki so prevzeli vlogo gledalcev.« Na Bohinjski Beli je v takratnem mladinskem domu, danes Domu krajanov, prvič stopila tudi na odrske deske. »Ti koraki na domačem odru so ji redno prebujali nostalgijo, zato si je predstave amaterskih gledališč vedno rada ogledala s posebnim užitkom.«

Odrsko življenje podarila številnih ženskam

Milena Zupančič je v gledališču ustvarila več kot 120 vlog, nastopila pa je tudi v več kot 40 filmih in televizijskih nadaljevankah. A večina se ob omembi Milene Zupančič najprej spomni Presečnikove Mete, je poudaril Mežan. »Cvetje v jeseni jo je zaznamovalo; kot je sama dejala, se je takrat v življenju pojavilo nekaj novega, vse se je spremenilo, predvsem v igralskem smislu.« Na njene številne vloge je v svojem nagovoru opozorila tudi režiserka in scenografka Meta Hočevar. Odrsko življenje je po njenih besedah podarila številnih ženskam: »Te ženske so Milena. One se z odra vedno znova vračajo nazaj v literaturo in tam ostajajo nesmrtne, čakajo na novo priložnost, ki vedno pride. Ko bo v eno od njih stopila druga igralka, drugačna in s svojo interpretacijo, bo nevede in nehote nosila tudi drobno zrno spomina na Mileno.« Ganljive besede je svoji mami v slovo namenila tudi Maša Jovanović, ki je priznala, da je bila kot otrok ljubosumna na druge otroke, ki so njeno mamo preprosto oboževali, ona pa je bila z njimi vedno ljubeča in se jim je znala približati »s toplino, ki je dobesedno žarela«. »Danes s ponosom in hvaležnostjo mamo delim z vsemi, ki so jo imeli radi, ji izkazovali naklonjenost, jo občudovali od blizu in od daleč. Zame pa bo zmeraj ostala resnično ena in edina, nenadomestljiva, moja mami.«

V skoraj šestdesetih letih ustvarjanja je Milena Zupančič odigrala več kot dve­sto vlog in zanje prejela številne nagrade. Čeprav je s svojo umetnostjo presegala meje Slovenije, je ostajala tesno povezana z Bledom in svojim domom na Bohinjski Beli.

Bila je nacionalni simbol

Po žalni slovesnosti pred Domom krajanov so se zbrani v dolgi koloni odpravili do pokopališča, kjer so se od Milene Zupančič poslovili ob zvokih naslovne skladbe iz filma Cvetje v jeseni in recitaciji pesmi Ona, ki jo je Mileni Zupančič posvetil pokojni mož Dušan Jovanović, v interpretaciji igralca Marka Mandića. Pokopali so jo z državnimi častmi, med zbranimi, ki so Mileno Zupančič pospremili na zadnji poti, pa so bile tudi sedanja in dve nekdanji ministrici za kulturo, Ignacija Fridl Jarc ter Majda Širca in Asta Vrečko. Med številnimi, ki so se na pokopališču poklonili spominu na veliko igralko, je bil tudi igralec Igor Samobor. »Milena je bila svetloba, lepota, prijateljica; vedno pozitivna, velika umetnica. Najboljši odhajajo, to je velika škoda.« A kot je dodal, bo Milena Zupančič vedno ostala »velik, lep cvetoč grm«. Dramaturginja Alja Predan pa nam je zaupala, da je Mileno Zupančič spoznala pred več kot 45 leti, ves čas pa sta ohranili zelo lep odnos, čeprav nikoli nista poklicno sodelovali. Prepričana je, da smo lahko srečni, saj »nima vsaka nacija tako velike igralke, ki je v bistvu nacionalni simbol«.