Mestne toplotne pečice

Na Jesenicah so pred časom morali podreti več starih mestnih dreves ob glavni cesti skozi mesto, saj se je ob prenovi vročevoda izkazalo, da so zasajena prav na njegovi trasi. Kot so obljubili takrat občanom, ki so glasno opozorili na nujnost ohranitve zelenja v mestu, so zdaj, ko so dela zaključena, zares poskrbeli za novo zasaditev, posadili so nekaj novih javorjev in dve okrasni češnji, ki bodo dajali senco bližnjemu betonskemu igrišču ...

V poletjih s čedalje daljšimi in intenzivnejšimi vročinskimi valovi (Evropa se po podatkih segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja), ko se temperature v mestih pogosto približajo 40 stopinjam Celzija, so stara mestna drevesa nepogrešljiva. V poletni vročini znižajo temperaturo zraka za od dva do osem stopinj Celzija, v določenih mestnih predelih z gostim drevjem pa so razlike v primerjavi z betonskimi površinami lahko tudi do 12 stopinj Celzija, kažejo podatki. Ob tem so stara mestna drevesa pri ohlajanju neprimerljivo bolj učinkovita kot mlada drevesa, saj nudijo gosto senco, velike krošnje pa preprečujejo, da bi sončni žarki dosegli in segreli beton ter asfalt.

Čedalje bolj jasno postaja, da stavbe v evropskih mestih niso projektirane z mislijo na segrevanje stare celine in vse bolj vroča poletja. Mesta postajajo toplotne pečice: beton in zidovi čez dan absorbirajo ogromne količine toplote, ki jo ponoči oddajajo nazaj v stanovanja. Zato se vse bolj poudarja pomen urbanega načrtovanja, s katerim bi poskrbeli za pametno orientacijo ulic, za zunanja senčila, svetlejše fasade, zelene strehe ... Namesto gradnje betonskih trgov, ki ponoči še dodatno oddajajo vročino okoliškim stanovanjskim stavbam, bi morali dati več poudarka zasaditvi dreves in zelenim površinam.

Ne le v mestih, tudi na podeželju bi s pametnim načrtovanjem stavb lahko dosegli, da klimatskih naprav – za zdaj jo ima v Sloveniji še manj kot polovica gospodinjstev, a se njihovo število povečuje – sploh ne bi potrebovali. Pri tem se velja ozreti nazaj, v preteklost, v stare hiše, ki so jih gradili v sožitju z naravo. Uporabljali so pasivno hlajenje: hiše so bile že postavljene tako, da so omogočale lovljenje vetra in naravno kroženje zraka, zgrajene so bile iz debelih naravnih materialov, imele so majhna okna na najbolj osončeni strani, dolge napušče, pokrite ganke ... Pred vsako hišo so zasadili lipo ali oreh, da sta dajala senco. Kot je nedavno v Vrbi poudaril arhitekt Ira Zorko, imajo stare hiše vse, kar je potrebno za sodobno življenje, in še bistveno več, kot ponujajo današnje moderne kocke. Zato tudi na tem področju velja razmislek, ali ni morda rešitev za prihodnost ta, da se – ozremo v preteklost.