Lemberg, Lvov, Lviv

Zločinov je več vrst

Gre za največje mesto v zahodni Ukrajini. V času Avstro-Ogrske se je uradno imenovalo Lemberg in je bilo glavno mesto pokrajine Galicije, imenovane tudi Rutenija. Poljsko ime zanj je Lvov, ukrajinsko pa Lviv. Tu pa se posvetimo knjigi, ki jo je o tem mestu napisal mednarodni odvetnik in pisatelj Philippe Sands. Svoje življenje je posvetil primerom, povezanim s hudodelstvi proti človečnosti, prek raziskovanja izvora svoje družine pa je ugotovil, da je izvor konceptov genocida in hudodelstva proti človečnosti v Lvovu, rojstnem kraju njegovega deda. Knjigo Vrnitev v Lemberg nam na kratko povzame avtor sam. »Lahko poskusim. Govori o mojem starem očetu, ki se je rodil v Lembergu, Lvovu leta 1904. Govori tudi o dveh odvetnikih, Herschu Lauterpachtu, ki je izumil hudodelstvo zoper človečnost za proces v Nürnbergu, kar pomeni zaščito posameznikov, in Rafaelu Lemkinu, ki je izumil koncept genocida, torej zaščito skupin. Četrti lik v zgodbi pa je Hans Frank, ki je bil Hitlerjev osebni odvetnik. Morda obstaja tudi peti lik, to je mesto Lvov.« Zakaj ravno Lvov? »Odgovor je zelo jasen, zakaj je bil Lvov pomemben. V 20. in 30. letih so v Lvovu živele skoraj enako velike skupnosti Poljakov, Ukrajincev in Judov in občasno je med njimi prihajalo do konfliktov. Mislim, da sta Lauterpacht in Lemkin skušala najti način, da bi zmanjšala te konflikte, in to je vsak naredil na svoj način. Lauterpachtova teorija je bila, da ima vsak človek kot posameznik glede na mednarodno pravo določene pravice. Lemkin je rekel, da ne. Menil je, da bi za to, da bi zaščitili posameznike, morali prepoznati, da niso napadeni zaradi tega, kar so naredili kot posamezniki, ampak zato, ker so člani skupnosti, ki je v nekem času osovražena. Da bi jih zaščitili, je torej treba zaščititi skupino. Lauterpacht pa je rekel, da ne, da bi to bila velika napaka. Če zaščitiš skupino, tiranijo države zamenjaš s tiranijo skupine. Torej gre za veliko trenje med Lauterpachtom in Lemkinom ter med posameznikom in skupino. /…/ Vsak je posameznik in vsak je tudi član kakšne skupine in vprašanje naše individualne identitete in identitete skupine je nekaj, o čemer vsak razmišlja.«

Rafael Lemkin, »avtor« genocida

Ko je imel Philipp Sands leta 2010 predavanje v Lvovu, je tako rekoč po naključju odkril, da sta pravnika Rafael Lemkin in Hersch Lauterpacht, ki sta definirala zločin genocida in hudodelstvo zoper človečnost, študirala prav v Lvovu. To nekoč izrazito multikulturno mesto, tudi kulturna prestolnica vzhodnoevropskih Judov, je torej izhodišče za kodifikacijo dveh temeljnih načel, ki sta v 20. stoletju bistveno dopolnili mednarodno humanitarno pravo. Kakšen človek je bil Lemkin? »Menim, da je bil Lemkin izredno kompleksna oseba. Mislim, da bi bilo z njim imenitno iti na večerjo, a ljudi je spravljal ob živce. Bil je popolnoma obseden s svojimi idejami, z genocidom.« Njegova tragika pa je bila v tem, da so bile številne države, tudi velesile, skeptične glede kodifikacije zločina genocida. »Nekatere države je skrbelo glede zločina genocida. ZDA je na primer skrbelo, da bi koncept genocida, zaščite skupin, zaradi njihovega ravnanja s temnopoltimi prebivalci in ameriškimi Indijanci uporabili proti njim. Zato so torej v kontekstu nürnberškega procesa nasprotovale terminu genocida. Britance in Francoze je skrbelo, ker bi to pomenilo zaščito žrtev kolonializma in jim dalo pravice, ki jih pod kolonialno vladavino niso imele. Pa tudi Sovjetom ideja genocida ni bila všeč, ker jo je Lemkin uporabil v zvezi s stradanjem prebivalstva v Ukrajini, z golodomorjem v tridesetih letih. Veliko je bilo torej nasprotovanja, in če smo iskreni, mislim, da je čudež, da je Lemkinu na koncu uspelo prodreti s to svojo idejo …«

Zločin vseh zločinov

Genocid naj bi bil zločin vseh zločinov. Je res? »Ne, ne verjamem, da je genocid zločin vseh zločinov. Obstajajo trije glavni zločini poleg zločina agresije. To so vojni zločini, zločini proti človečnosti in genocid. In vsi ležijo na isti ravni. Lahko vam dam preprost primer. V Srebrenici so ubili 8000 muslimanskih Bošnjakov. Sodišče je reklo, da je to genocid. V Demokratični republiki Kongo je bilo v istem obdobju ubitih 3 milijone ljudi in sodišče je to razglasilo za vojne zločine in zločine proti človečnosti. Ali je poboj 3 milijonov ljudi v DR Kongo manj grozljiv kot poboj 8000 moških v Srebrenici? Ne. Oboje je enako grozljivo. In zame genocid ni zločin vseh zločinov. Je grozljiv zločin, ampak ni hujši kot zločin proti človečnosti …« (Vir: Intervju Polone Balantič s Philippom Sandsom na MMC RTV SLO)