Lani odstopil, letos zmagal

Kranj – Kranjčan Žan Žepič je sredi tega aprila slavil pomembno zmago, saj je 110 kilometrov dolgo progo na trail tekmi v Istri od starta v Buzetu do cilja v Umagu, ki je imela skupaj kar 3800 metrov višinske razlike, premagal v manj kot desetih urah. Zato sva se s 26-letnim športnikom, ki ga čaka še kar nekaj izzivov, pogovarjala o ljubezni do trail teka.

Marsikateri uspešen športnik pravi, da mu je bila ljubezen do športa položena v zibelko. Je bilo tako tudi pri vas?

Res je. Moj oče Damjan Žepič je bil triatlonec, mami Nina Podvršček plavalka, dedi Vojko Podvršček vaterpolisti, babi Lidija Švarc Podvršček plavalka ... Tako ni šlo, da ne bi že kmalu vzljubil športa. Moj prvi resni šport je bilo kolesarstvo, ki je še sedaj moj najljubši šport. Vozil sem v kranjskem klubu, vendar sem nehal tekmovati pri 14 letih. Kolo sem začel voziti že pri sedmih letih in takrat sem bil s tem že kar zasičen, zato sem poskušal s tekom.

Najbrž so bili najprej na vrsti krajši teki na stadionu?

Seveda se je začelo na krajših razdaljah na stezi, nato pa so bile razdalje vedno daljše. Začel sem se ukvarjati s cestnim tekom, nato pa sem, tako rekoč po naključju, leta 2019 spoznal trail tek. Takrat smo bili na pripravah v Franciji in naenkrat so mi postali všeč hribi. Zanimivo, saj jih kot otrok nisem preveč maral.

Kdaj pa ste začeli resno trenirati to res težaško zvrst teka po hribih?

Resno se je začelo med pandemijo covida-19 in hitro sem ugotovil, da mi tek po hribih ustreza, prav tako se mi je zdel vedno bolj zanimiv. To je tudi malce taktična disciplina in v tem je trail tek podoben kolesarstvu.

Na katere dosedanje rezultate ste najbolj ponosni?

V mlajših letih sem bil na stezi in na cesti državni prvak v polmaratonu, zase res dobre rezultate pa sem začel postavljati zadnja leta. Nastopam v svetovni seriji UTMB, in to na daljših razdaljah, od 50 do 160 kilometrov oziroma 100 milj. Moj prvi res pomemben rezultat je bilo četrto mesto na Lavaredo ultra trailu v Dolomitih, ki je del svetovne serije UTMB. To je nekakšen »Giro« ultra trail tekov. Tudi lanska sezona je bila zame uspešna, zlasti zmaga na 80 kilometrov na Julijan Alps trail, pa tudi na Mozart trailu v Salzburgu.

Letošnja sezona vam bo zagotovo ostala v spominu po nedavni zmagi na tekmi svetovne serije v Istri, kjer ste bili najboljši na 110-kilometrski progi?

To je bila verjetno res najboljša tekma v vsej moji karieri – in to glede na moj tek in tudi močno konkurenco. Bil je dan, ko se mi vse sestavilo tako, kot je treba. Imel sem le eno manjšo krizo, v cilj pa sem prišel s časom 9 ur in 56 minut. Tek se je začel v Buzetu, kjer smo naredili krog, nato pa skozi Motovun in Grožnjan do cilja v Umagu. Tri minute sem bil počasnejši, kot je rekord te trase. Pogoji mi sicer niso ustrezali, saj je bilo zelo toplo, ves dan smo tekli po soncu, podobno kot lani. Vendar sem lani odstopil, letos zmagal. Zato je bila to zame še večja zmaga.

Tako dolgih tekov letno ne morete preteči prav veliko. Kateri je vaš naslednji izziv?

Tekme potekajo po vsem svetu, s finalom v Chamonixu konec avgusta. Vmes bom šel še na tekmo v Salzburg, nato pa bom vse priprave posvetil ultra trailu Mont Blanc v Chamonixu. Na leto lahko opravim med štiri in pet tekem, saj je regeneracija po takšnih preizkušnjah precej dolga.

Vemo, da nagrade na vaših tekmah niso prav visoke in da od tega ni moč živeti. Kaj še počnete?

Precej tekmovalcev v našem športu je profesionalcev, ki imajo pomoč sponzorjev. Jaz sem prej študiral na Fakulteti za šport, študij pa sem prekinil in se zaposlil v športni trgovini. Ko bom končal kariero, ga mislim nadaljevati. Nagrade na tekmah so namreč praktične, tudi moj sponzor Salamon me podpira zgolj z opremo. Vseeno sem se odločil, da se trenutno čim bolj posvetim trail teku in s tem zapolnim ves prosti čas, saj treniram vsak dan, tedensko med 20 in 25 ur. K sreči me razume tudi dekle Nuša, ki je prav tako tekačica.