Gospodarstvo
Rešitve za zaposlene in podjetja
V petek smo bili priča eni najbolj veličastnih zmag Tadeja Pogačarja. Poznavalci pravijo, da celo najbolj epski zmagi vseh časov kolesarstva. Na gorskem velikanu Alpe d'Huez, kjer so se v preteklosti lomila največja kolesarska imena, je s prav neverjetno lahkotnostjo podrl rekord znamenitega Marca Pantanija. A tisto, kar pri slovenskem šampionu znova in znova očara, ni le njegova športna premoč, temveč neusahljiva človeškost, ki jo premorejo samo veliki. Ko je po ciljni črti stopil pred mikrofon Televizije Slovenija, je bil nasmejan, sproščen in prešerno razpoložen kot že dolgo ne. Morda zato, ker je v zraku že dišalo po nedeljskem zaključnem dejanju v Parizu, morda pa preprosto zaradi čistega veselja ob zmagi nad mogočnim prelazom.
Vsi radi govorijo o njegovi »igrivosti«. A ta igrivost, ki jo vidimo na zaslonih, ni splet naključij. Za vsakim lahkotnim obratom pedalov se skrivajo leta nepopisno trdega dela, tisoče ur treningov ter nešteta odrekanja. In čeprav kot po tekočem traku podira mejnike, ostaja zvest sebi in svoji skromnosti. Sam odkrito priznava, da ni lovilec na rekorde – ti se mu preprosto zgodijo. Novinarju je brez ovinkarjenja, z značilno sproščenostjo rekel, da je Pantanijev čas bolj stvar medijev in statistikov. »To je bolj za vas, sam res ne vem, kakšen je bil njegov čas.« In verjeti mu gre. Tadej se ne obremenjuje s sekundami iz preteklosti, ampak živi za vsak trenutek na cesti tu in zdaj.
Pot do pete zmage na Dirki po Franciji pa zdaleč ni bila preprosta. Ni mu bilo lahko, ko je Vingegaard odstopil. Okaral je »vampirje«, ki sredi noči kratijo spanec in izvajajo dopinško kontrolo. Vrhunska pripravljenost ni zadosti, da zmagaš. Vsako sekundo se lahko zgodi nepopravljiv padec in sanj o zmagi je konec. Bolezen, ki je kosila po njegovi ekipi, ga je v petek pustila samega, brez pomočnikov. A Tadej je v tem videl zgolj nov izziv. V svojem prepoznavnem solo slogu je napadel. Medtem ko smo gledalci doma trepetali – verjetno mnogo bolj kot on sam – in se spraševali, ali mu bo uspelo ujeti vodilnega Carapaza, je Pogačar iz metra v meter deloval vse bolj nadzemeljsko. Kot da ne prihaja s tega planeta. Šeststo tisoč navijačev je na poti do vrha navdušeno pospremilo njegov mogočen napad na Alpe d'Huez. Že prej je bilo jasno, da je Dirka po Franciji zanj dobljena, a v petek je naredil etapo, ki jo bo zgodovina pomnila za vedno.
Kolesarski svet tako v nedeljo ni onemel. Pariz, odet v rumeno, je sprejel svojega kralja. Zmaga velikega Tadeja Pogačarja je bila pričakovana. V času letošnje Dirke po Franciji se je izenačil z mnogimi kolesarskimi zvezdniki, ki so že pisali zgodovino. Zdaj jo piše on.