Inkluzija v slovenskih šolah obstaja le na papirju

Kranj – Inkluzija ni stvar dobre volje, ampak pravna obveznost države, ki izhaja iz mednarodnega prava. Kljub temu pa je inkluzija pogosto odvisna od posameznikov, ne sistema, je na okrogli mizi poudarila svetovalka varuha človekovih pravic Mojca Sirk, podobno pa so razmišljali ostali strokovnjaki, ki so sodelovali na okrogli mizi in so se strinjali, da ta čas pri nas inkluzija obstaja le na papirju. Ravnateljica OŠ Simona Jenka Kranj Ingrid Klemenčič in Matic Novak z omenjene šole pa verjameta, da je prav inkluzija del poti, s katero bi preprečili mnoga nevarna in neželena vedenja. V okviru kampanje Šola, ki raste z otrokom, jima je na njihovi šoli že uspelo ustvariti varno, spodbudno in vključujoče šolsko okolje. Otroci, poudarjata, zato radi prihajajo v šolo ter se v šoli počutijo varne, se družijo in skupaj gradijo skupnost.

Ključno je prilagojeno izvajanje pouka

Marija Kavkler je bila v slovenskem prostoru med prvimi, ki so razvijali področje inkluzije, in je tudi s pomočjo izkušenj iz tujine sodelovala pri slovenskih projektih vključevanja otrok s posebnimi potrebami v redne šole. »A žal se te izkušnje niso v celoti prenesle v vsakdanjo prakso,« ugotavlja z obžalovanjem. Glavno težavo vidi v tem, da so dolga leta govorili predvsem o vključevanju otrok s posebnimi potrebami, ne pa o inkluzivni šoli kot celoti. Statistika kaže, da se je delež otrok s posebnimi potrebami, vključenih v redne osnovne šole, v zadnjih 25 letih povečal z nekaj odstotkov na približno desetino. »A zgolj fizična prisotnost v razredu še ne pomeni inkluzije,« opozarja in dodaja, da tako otroci v razredu nimajo na voljo vseh pogojev, da bi razvijali svoje potenciale. Prilagoditve se pogosto omejujejo na dodatno strokovno pomoč, pozablja pa se na prilagojeno izvajanje pouka. Svoje razmišljanje je strnila z besedami, da imamo na splošno dobre prakse, inkluzijo smo sprejeli, nimamo pa enotnega uresničevanja idej, s katerimi bi omogočali optimalni razvoj potencialov otrok, ki potrebujejo določene prilagoditve.

Vodja oddelka za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri republiškem zavodu za šolstvo Natalija Vovk Ornik prav tako meni, da je razumevanje inkluzije še vedno preozko. Po njenem prepričanju ne gre le za vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redno šolo, temveč za prilagajanje šole vsem učencem. V slovenskih osnovnih šolah je ta čas skoraj 17 tisoč učencev s posebnimi potrebami, kar predstavlja skoraj devet odstotkov populacije, breme priprave individualiziranega programa za te otroke pa je v glavnem na ramenih šole, je še opozorila.

Da inkluzija ni stvar izbire, temveč pravna obveznost države, pa poudarja Mojca Sirk. Sklicuje se na mednarodne konvencije, ki zagotavljajo pravico do izobraževanja brez diskriminacije. »Ugotavljamo, da obstaja izrazit razkorak med pravicami na papirju in njihovim uresničevanjem, kar je pogosto odvisno od vsakega posameznega učitelja.« Sistem, opozarja, ne deluje preventivno, otroci s posebnimi potrebami so pogosto izključeni iz polnega sodelovanja v šolskem okolju. Tako v praksi še vedno prihaja do dolgotrajnih postopkov za pridobitev pomoči, pomanjkanja spremljevalcev, neustreznih prevozov in premalo prilagojenih učnih pripomočkov.

Prava inkluzija, ko napredujejo vsi učenci v razredu

Osnovna šola Srečka Kosovela Sežana je prva šola pri nas, ki je ob šoli uredila oddelke za učence nižjega izobrazbenega standarda. Ravnatelj Alen Kofol​ je pojasnil, da so se za to odločili, da bi otrokom omogočili šolanje v domačem okolju, v dveh letih pa se je izkazalo, da to odlično deluje. Pri številnih dejavnostih se ti učenci povezujejo z ostalimi učenci na šoli. »Inkluzija je zame vzpostavljanje odnosa, to je odraz in ogledalo družbe. Potrebujemo spremembo zakonodaje na področju dela z otroki, ki so podvrženi izključenosti. Najboljša inkluzija je tista, pri kateri napredujejo vsi učenci v razredu.«

Matic Novak, ki pozna stiske otrok z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD) in otrok, ki niso po meri sistema, je poudaril, da lahko nerazumevanje in izključevanje vodita v duševne stiske, kot so anksioznost, depresija in samodestruktivno vedenje, pa tudi do razvoja odvisnosti. »Otrok potrebuje občutek pripadnosti. Ko tega ni, se težave samo še poglabljajo.«

Psiholog Matic Munc, ki dobro pozna izzive mladih, ki ostanejo na ulici, je opozoril, da poseben izziv predstavljajo tudi otroci priseljencev in drugih ranljivih skupin, saj sistem pogosto izključuje prav tiste, ki bi potrebovali največ podpore. »Otroci, ki ne govorijo jezika, lahko končajo v neustreznih programih, čeprav so sicer sposobni.« Prav tako so izločanju podvrženi posamezniki, ki bi se radi izobraževali na področju, na katerem bi lahko razvijali svoje talente, pa zaradi napačnega kariernega svetovanja končajo v poklicih, ki jih ne zanimajo, je še opozoril.

Drugačen pogled ponuja praksa iz tujine. Lea Colner, ki je bila še nedavno ravnateljica šole na Švedskem, poudarja, da je tam inkluzija temelj šolskega sistema. »Šola se prilagaja potrebam otrok, ne obratno. Gre za zavesten in sistematičen proces, ki ga je treba stalno razvijati.«

Vzpostavljajo fokalno skupino za delo z mladimi

V Mestni občini Kranj ta čas prav z namenom, da bi se lahko pravočasno odzvali, ko pride do težav, vzpostavljajo fokalno skupino za delo z mladimi z nevarnimi vedenji, ki bi obenem delovala tudi preventivno, je pojasnila podžupana Manja Zorko. »Skupina strokovnjakov bi se tako na koordiniran način lahko odzvala, ko šola znotraj svojega strokovnega tima ne zmore več pomagati otroku.« Za koordinacijo in ureditev financiranja bi skrbela občina, je pojasnila, skupina pa naj bi zaživela že z začetkom novega šolskega leta, saj je po njenih besedah med strokovnjaki veliko interesa za sodelovanje.