Portreti slovitih ameriških predsednikov v granitni gori Rushmore v Južni Dakoti. Z leve: Washington, Jefferson, Roosevelt in Lincoln. / Foto: Wikipedija

Portreti slovitih ameriških predsednikov v granitni gori Rushmore v Južni Dakoti. Z leve: Washington, Jefferson, Roosevelt in Lincoln / Foto: Wikipedija

Dvesto petdeset let ZDA

Združene države Amerike so si pred dvesto petdesetimi leti izborile neodvisnost od britanske krone. V dvajsetem stoletju pa so iz defenzive prešle v ofenzivo in dosegle, da je postal ves svet odvisen od ameriške vojaške in ekonomske moči …

Kaj se je zgodilo pred dvesto petdesetimi leti

»Združene države Amerike praznujejo svoj rojstni dan 4. julija. Tega dne leta 1776 so na drugem kontinentalnem kongresu ZDA ratificirale deklaracijo o neodvisnosti, ki jo je sestavil Thomas Jefferson. Tako se je 13 ameriških kolonij uradno odcepilo od Velike Britanije, s katero so praktično bili že v vojni od aprila 1775. Najbolj se je za neodvisnost zavzemal John Adams, ki je pozneje postal drugi predsednik ZDA. Leta 1774 je bil v Pensilvaniji sklican prvi kontinentalni kongres, kamor je svoje predstavnike poslalo 13 držav ustanoviteljic bodočih Združenih držav Amerike. Drugi kontinentalni kongres leta 1776 je 2. julija izdal deklaracijo o neodvisnosti, kar je samo še povečalo sovražnosti med britanskimi četami in kontinentalno milico pod vodstvom Georgea Washingtona, kasnejšega prvega predsednika ZDA. Čeprav je bila ameriška neprofesionalna vojska slabša, je zaradi motiviranosti in okretnosti ter poznavanja terena zmagovala v številnih bitkah, nazadnje pa so revolucionarjem na pomoč priskočili Španci ter Francozi, ki so videli priložnost za izgon Britancev iz Amerike. Vključitev Francije v vojno na strani kontinentalnih milic je bila ključna za poraz Britancev v ameriški revolucionarni vojni. S pariško pogodbo leta 1783 je Velika Britanija priznala neodvisnost Združenih držav, Španija pa je dobila bivšo britansko kolonijo Florido.

Osamosvojitev je imela izrazito pozitiven vpliv na zemljiške posestnike in plantažnike, medtem ko nelastniki posestev, ženske in temnopolti prebivalci niso čutili pridobitev. Nova suverenost ni pomenila nič dobrega niti za Indijance, saj priseljenci niso imeli več ovir pri svobodnem širjenju v notranjost celine.« (Vir: spletni portal zgodovinanadlani.si/

Filozofsko jedro deklaracije

Preberimo še prevod najslavnejšega uvodnega dela (preambule), deklaracije o neodvisnosti ZDA iz leta 1776, ki je filozofsko jedro deklaracije: »Ko se v toku človeških dogodkov pokaže, da mora eno ljudstvo razdreti politične vezi, ki so ga povezovale z drugim, in si pridobiti med narodi sveta samostojen in enakopraven položaj, ki mu ga dajejo zakoni narave in njenega Stvarnika, zahteva spodobnost do človeštva, da razglasi vzroke, ki so ga prisilili k odcepitvi. Za naslednje resnice menimo, da so same po sebi umevne: da so vsi ljudje ustvarjeni enaki; da jih je Stvarnik obdaril z določenimi neodtujljivimi pravicami; da med te pravice spadajo življenje, svoboda in iskanje sreče. Da bi zavarovali te pravice, ljudje ustanavljajo vlade, ki svojo pravično oblast črpajo iz soglasja tistih, nad katerimi vladajo. Kadarkoli katera koli oblika vlade postane uničujoča za te cilje, ima ljudstvo pravico, da jo spremeni ali ukine in ustanovi novo vlado, ki temelji na takšnih načelih in ureja svojo oblast v takšni obliki, za katero se zdi, da bo najbolj verjetno zagotovila njihovo varnost in srečo.« Dokument se zaključi z uradno razglasitvijo neodvisnosti: »Mi, predstavniki Združenih držav Amerike, zbrani na splošnem kongresu, in se pri tem sklicujemo na Vrhovnega sodnika sveta za pravičnost naših namenov, v imenu in z avtoriteto dobrega ljudstva teh kolonij slovesno objavljamo in razglašamo: da so te Združene kolonije svobodne in neodvisne države in da to tudi morajo biti; da so oproščene vsakršne zvestobe britanski kroni in da je vsakršna politična povezava med njimi in Veliko Britanijo popolnoma prekinjena ...« (Vir: Wikipedija)

Ekonomska pomoč in premoč

ZDA so se torej pred 250 leti otresle britanske nadvlade. V 20. stoletju in zlasti po drugi svetovni vojni pa so one osvojile Evropo, in to ne le z vojaško, ampak tudi z ekonomsko (po)močjo. »ZDA so bile ena redkih sil v zgodovini, ki sovražnika po zmagi ni uničila, ampak ga je skušala nekako ekonomsko prevzeti. To je bil ta tako zvani Marshallov načrt pomoči, ki sta jo dobili tako Evropa kot Japonska. In to je bilo tisto, kar je Ameriki omogočilo, da je bila na neki način sprejeta kot 'svetilnik sveta'. Tako se je promovirala ne le skozi ekonomsko moč, ampak tudi skozi ekonomsko pomoč, ki jo je nudila. Jasno, to ekonomsko pomoč imamo lahko za politično cinično in je navsezadnje tudi ustrezala ameriškim kapitalskim interesom. Ampak ZDA so se kljub temu postavile v vlogo neke povsem nove, drugačne imperialne sile – še posebej v primerjavi z imperialnimi silami Evrope, kakršne smo poznali v zadnjih 400–500 letih.« Tako ta fenomen razloži politični ekonomist dr. Bogomir Kovač. (Vir: MMC RTV SLO) Skratka: ZDA so si pred 250 leti priborile neodvisnost, danes pa je ves svet odvisen od ameriške moči. A številna so znamenja, da je tudi ta v zatonu.